<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=162854"><dc:title>Sodelovanje delovnih terapevtov z rednimi osnovnimi šolami in vrtci</dc:title><dc:creator>Saje,	Jasmina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Šuc,	Lea	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Gričar,	Nevenka	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>delovna terapija</dc:subject><dc:subject>izobraževanje</dc:subject><dc:subject>vzgoja</dc:subject><dc:subject>interdisciplinarnost</dc:subject><dc:subject>inkluzija</dc:subject><dc:description>Uvod: Delovni terapevti se vključujejo na različna področja posameznikovih okupacij, tudi na področje izobraževanja. Uspešno sodelovanje s šolo ali vrtcem je pomembno za dobro vključenost otroka v aktivnosti, povezane s šolskim delom. V Sloveniji se delovni terapevti srečujejo z različnimi ovirami in omejitvami, ki jim preprečujejo boljše sodelovanje. Namen: Raziskati sodelovanje slovenskih delovnih terapevtov z rednimi osnovnimi šolami in vrtci ter ugotoviti, s katerimi ovirami se pri svojem delu najpogosteje srečujejo. Metode dela: Uporabljen je bil kvantitativni metodološki pristop s pomočjo anketnega vprašalnika z odgovori izbirnega tipa. V namenski vzorec so bili vključeni vsi delovni terapevti, zaposleni v slovenskih razvojnih ambulantah znotraj javnih zavodov. Anketiranje je potekalo s pomočjo spletnega portala 1KA. Rezultate smo analizirali z deskriptivno statistiko, urejali pa s pomočjo programa Microsoft Excel. Zbrali smo 35 veljavnih vprašalnikov. Rezultati: Pridobljeni podatki so pokazali, da so delovni terapevti še vedno glavni pobudniki za sodelovanje s šolami in vrtci ter da le-to ni kontinuirano, temveč je odvisno od potreb posameznega otroka. Izkazalo se je, da so timski sestanki in konzultacije prednostni način sodelovanja, medtem ko se intervencije v instituciji redko izvajajo. Prilagajanje šolskega okolja, svetovanje, učenje strategij dela in uporabe pripomočkov ter svetovanje o rokovanju z otrokom so najpogostejši načini sodelovanja. Terapevti izpostavljajo, da so ovire, ki vplivajo na sodelovanje, pomanjkanje časa, preobremenjenost in nepoznavanje stroke, deljeno mnenje se pojavlja pri zaznavanju sistemskih ovir. S strani šol in vrtcev pogrešajo povratne informacije, jasno opredelitev vlog in odgovornosti, odprtosti ter medsebojne interprofesionalne komunikacije. Razprava in zaključek: Čeprav se doprinos delovne terapije kaže v izboljšanju različnih področij otrokovega delovanja znotraj institucij vzgoje in izobraževanja, sodelovanje s šolami in vrtci še vedno ni povsem zadostno glede na potrebe otrok. Smiselna bi bila uvedba izobraževanj in usposabljanj, ki bi delovne terapevte bolj pripravile in jim olajšale sodelovanje.</dc:description><dc:publisher>[J. Saje]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-28 07:45:54</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>162854</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
