Primerjava meritev repetitivnega draženja živca in testa devetih zatičev pri bolnikih z amiotrofično lateralno sklerozo s sumom na sindrom razcepljene rokeBlatnik, Jure (Avtor) Leonardis, Lea (Mentor) Kovačič, Tine (Recenzent) magistrska delafizioterapijaamiotrofična lateralna sklerozasindrom razcepljene rokerepetitivno draženje živcaindeks valov Mtest devetih zatičevUvod: Amiotrofična laterana skleroza (ALS) je progresivna nevrodegenerativna bolezen, katera povzroča propad motoričnih nevronov, posledica katerih je atrofija, mišična oslabelost in pojav sindroma razceljene roke. Ob tem je izraziteje prizadeta mišica kratki abduktor palca (APB) in prva dorzalna interosalna mišica (FDI) v primerjavi z manj prizadeto mišico kratki abduktor mezinca (ADM). Sindrom razcepljene roke lahko dokažemo z indeksom valov M (IVM). Namen: Namen magistrskega dela je bil preučiti razlike med elektrofiziološkimi meritvami in vrednostmi testa devetih zatičev pri bolnikih z ALS in zdravo populacijo ter ugotoviti, ali obstaja povezanost med meritvami IVM in repetitivnega draženja živca (RNS) s testom devetih zatičev. Metode dela: V raziskavi je sodelovalo 42 bolnikov z ALS in 45 zdravih preiskovancev, ki so opravili meritve vala M in upada amplitude vala M pri RNS na motoričnem nitju medianih in ulnarnih živcev. Iz elektrofizioloških meritev smo nato izračunali IVM, izpeljan iz zmnožka amplitud vala M mišic APB in FDI, deljeno z amplitudo vala M mišice ADM in indeks RNS z zmnožkom upadov aplitud vala M mišic APB in FDI, deljenim z upadom amplitude vala M mišice ADM. Poleg tega so vsi preiskovanci opravili deset neprekinjenih ponovitev testa devetih zatičev. Rezultati: Med skupinama smo ugotovili statistično pomembne razlike: zdravi preiskovanci so imeli višje amplitude valov M, večje vrednosti IVM, indeksa RNS in krajše absolutne čase izvedbe testa devetih zatičev. Mejna vrednost indeksa RNS -1,7 z 62 % očutljivosto in 71 % specifičnostjo slabo razlikuje med bolniki z ALS in zdravimi osebami. Povezanost IVM z izvedbo ponovitvenega testa devetih zatičev je bila visoka, povezanost IVM z indeksom RNS je bila nizka, kakor tudi amplitudni upad pri RNS v primerjavi z izvedbo ponovitvenega testa devetih zatičev. Razprava in zaključek: Bolniki z ALS imajo višje vrednosti amplitudnega upada RNS in časovne vrednosti izvedbe ponovitvenega testa devetih zatičev in so zato dovzetnejši za pojav izvedbene utrudljivosti. IVM je še vedno natančnejša metoda pri prepoznavanju sindroma razcepljene roke v primerjavi z indeksom RNS, vendar lahko v kombinaciji pripomoreta k hitrejši diagnozi bolezni ALS.[J. Blatnik]20242024-09-26 07:46:02Magistrsko delo/naloga162632sl