Omejitev pogodbene avtonomije v stanovanjskih najemnih razmerjih: analiza izbranih institutovFink, Miha (Avtor) Lutman, Karmen (Mentor) Stanovanjski zakonstanovanjsko najemno razmerjenajemniknajemodajalecnajemna pogodbaomejevanje pogodbene avtonomijevarstvo šibkejše strankestanovanje.Stanovanje je kot posameznikovo prebivališče eksistencialno izredno pomembna dobrina. Ne zagotavlja mu namreč le osnovnih pogojev za preživetje, pač pa predstavlja tudi njegov dom. Posameznik, ki v stanovanju prebiva na podlagi najemne pogodbe, uživa posebno zakonsko in ustavnopravno varstvo. Tako pravna teorija kot tudi sodna praksa sta namreč zavzeli stališče, da je najemnik v primerjavi z najemodajalcem šibkejša pogodbena stranka, zato mu je treba prek kogentnih določb Stanovanjskega zakonika zagotoviti ustrezno varstvo. Varstvo najemnika se v stanovanjskih najemnih razmerjih odraža v omejitvi pogodbene avtonomije, kar je v obligacijskem pravu izjema. Magistrsko delo v svoji vsebini najprej opredeli relevantno pravno podlago za sklepanje stanovanjskih najemnih razmerij. V nadaljevanju so predstavljeni konkretni razlogi, zakaj je najemnik v primerjavi z najemodajalcem šibkejša pogodbena stranka, zatem pa je opredeljen pomen stanovanja kot ustavnopravno varovane dobrine. Kratkemu primerjalnopravnemu pregledu sledi podrobnejša obravnava posameznih institutov. Namen magistrskega dela je namreč te institute analizirati in predstaviti razloge za njihovo kogentno naravo. Pri tem ima pomembno vlogo tudi sodna praksa. Zaradi širine obravnavane tematike se magistrsko delo osredotoča zgolj na tržna najemna razmerja, torej na tista, kjer v vlogi najemodajalca ne nastopa javnopravni subjekt. V sklepnem delu se opredeli do ustreznosti pozitivnopravne ureditve. Naslavljanje varstva najemnika namreč po naravi stvari pomeni določen poseg v pravice najemodajalca, zaradi česar je ključno vzpostaviti takšno zakonsko ureditev, ki je vzdržna za obe pogodbeni stranki.20242024-09-24 09:01:08Magistrsko delo/naloga162477sl