<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=162385"><dc:title>Uporaba encimov v prehrani perutnine</dc:title><dc:creator>Štrancar,	Svit	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Salobir,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>prehrana živali</dc:subject><dc:subject>perutnina</dc:subject><dc:subject>encimi</dc:subject><dc:description>Namen diplomskega dela je pregled literature o uporabi encimov v prehrani perutnine, opisati namen, učinkovitost in smiselnost uporabe najpogosteje rabljenih encimov, kot so encimi za razgradnjo neškrobnih polisaharidov, encimi za razgradnjo fitatov, encimi za razgradnjo maščob in beljakovin. Dodajanje encimov pripomore k izboljšanju zdravstvenega stanja živali in prebave, boljši izkoristljivosti hranil, hitrejši rasti, izboljšanju higiene v hlevu, izboljšanju zdravstvenega stanja ter zmanjšanju pogina. V krmo se dodaja eksogene encime, ki jih živali ne proizvedejo dovolj, ali jih ne morejo proizvesti same. Pri perutnini so to predvsem encimi za razgradnjo neškrobnih 
polisaharidov: ksilanaze in β-glukanaze ter fitaze. Z dodatkom teh encimov se izboljša dostopnost hranil in prebavljivost krme, zmanjša pa se viskoznost črevesne vsebine, kar pomeni, da hranila hitreje potujejo do mesta absorpcije. Delovanje encimov za razgradnjo maščob in beljakovin je pri perutnini manj raziskano. Dodajanje fitaz 
pripomore k izboljšanju izkoristljivosti rastlinskega fosforja in zmanjša potrebe po dodajanju anorganskih fosfatov ter tako vodi do zmanjšanega izločanja fosforja. 
Dodajanje encimov je najučinkovitejše pri mladih živalih, saj so takrat prebavila še nerazvita in se težje prilagajajo spremembam.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-22 07:16:07</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>162385</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
