<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=161992"><dc:title>Travma v postjugoslovanskem filmu</dc:title><dc:creator>Jančič,	Tina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Krečič Žižek,	Jela	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>postjugoslovanski film</dc:subject><dc:subject>travma</dc:subject><dc:subject>Balkan</dc:subject><dc:description>Filmski medij deluje kot specifično orodje za posredovanje družbeno-zgodovinskega konteksta in kulturnega spomina posameznih držav. V postjugoslovanskem prostoru so vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja močno zaznamovale filmsko industrijo. Že med vojnami so filmski ustvarjalci dokumentirali konflikte, danes pa nastajajo filmi, ki raziskujejo tako neposredne kot dolgotrajne posledice vojne, pri čemer se osredotočajo na kolektivno in medgeneracijsko vojno travmo. Film se izkaže kot edinstveno orodje za raziskovanje travme, saj uteleša paradoks reprezentacije travme, pri katerem poskus njene artikulacije ali prikazovanja inherentno vodi v distorzijo, nemožnost artikulacije. V diplomski nalogi zgodovinski kontekstualizaciji dogajanja na Balkanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sledi razdelava vprašanja, kako izbrani filmi služijo kot nosilci kulturnega spomina in kako njihova pripovedna in vizualna reprezentacija prispeva k razumevanju kolektivne vojne travme. Predmet analize bodo filmi Lepe vasi lepo gorijo, Moški ne jočejo, Najsrečnejši človek na svetu in Nikogaršnja zemlja.</dc:description><dc:publisher>[T. Jančič]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-18 07:46:21</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>161992</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
