Retrospektivna analiza infuzijskih reakcij po parenteralni aplikaciji kemoterapevtikov na Onkološkem inštitutu Ljubljana v letih 2019 do 2023Kadiš, Lea (Avtor) Kerec Kos, Mojca (Mentor) Eberl, Andreja (Komentor) Infuzijska reakcijaparenteralna kemoterapijaincidencadesenzibilizacijaOnkološki inštitut Ljubljana.Rakava obolenja so v zadnjih letih drugi najpogostejši vzrok smrti v Sloveniji, saj oboleva vedno večje število ljudi. Večje število bolnikov pomeni tudi vedno večjo potrebo po uporabi parenteralne kemoterapije, ki lahko ob aplikaciji povzroči infuzijsko reakcijo (IR). Namen retrospektivne raziskave je analizirati incidenco in lastnosti IR, ki so bile zabeležene pri bolnikih, ki so se na Onkološkem inštitutu Ljubljana med leti 2019 in 2023 zdravili s kemoterapijo. Zanimalo nas je, v katerem ciklu terapije se IR pojavijo, kako pogosto bolniki nadaljujejo z aplikacijo učinkovine še isti dan po umiritvi simptomov oziroma v prihodnjih ciklih ter kako pogosta in uspešna je desenzibilizacija. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana so v obdobju raziskave aplicirali 13 različnih citostatičnih učinkovin in do IR je prišlo v 403 primerih. Najvišjo incidenco IR smo zabeležili pri bolnikih, ki so prejeli pegilirano liposomalno obliko doksorubicina (7,42 %), sledila sta oksaliplatin (6,91 %) ter paklitaksel (3,10 %), nekoliko nižjo pojavnost IR pa smo opazili pri bolnikih, ki so prejemali karboplatin (1,95 %). Pri ostalih učinkovinah so bile incidence IR nižje (manj kot 1 %). Antraciklinski antibiotiki ter taksani so IR povzročali pretežno ob prvem ali drugem ciklu terapije, medtem ko je bil ob aplikaciji platinovih spojin pojav preobčutljivosti kasnejši, z mediano v 7 ciklu terapije. Po pojavu IR so po umiritvi simptomov še isti dan nadaljevali z aplikacijo učinkovine pri pegiliranem liposomalnem doksorubicinu (95 %), docetakselu (93 %) ter paklitakselu (73 %). Pri ostalih učinkovinah je bil odstotek nadaljevanja terapije bistveno nižji in sicer je bil najnižji pri karboplatinu in oksaliplatinu, kjer je v istem dnevu s terapijo nadaljevalo zgolj 6 oziroma 7 % bolnikov. Tudi ob prihodnjih ciklih terapije je trend podoben, saj je s terapijo nadaljevalo največ bolnikov, ki so prejemali docetaksel (86 %), pegilirani liposomalni doksorubicin (84 %) in paklitaksel (81 %). Tudi tukaj so najnižji odstotek nadaljevanja s terapijo imele platinove spojine (okoli 25 %). Ob izpostavitvi učinkovini, ki je enkrat že privedla do IR, je do ponovne IR v večini primerov prišlo pri nizkem številu bolnikov (okoli 20 %). Kadar je bila ob ponovni izpostavitvi učinkovini uporabljena desenzibilizacija, je le-ta še dodatno zmanjšala ponoven pojav IR za vsaj 50 %. V raziskavi zbrani podatki prispevajo k boljšemu razumevanju IR, kar je ob čedalje višji incidenci rakavih obolenj ter posledično večji uporabi citostatičnih učinkovin bistvenega pomena.20242024-09-05 08:45:03Magistrsko delo/naloga160865sl