<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=160614"><dc:title>Zunajcelični vezikli kot diagnostični in prognostični biooznačevalci</dc:title><dc:creator>Biderman,	Sergeja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Maličev,	Elvira	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Zunajcelični vezikli</dc:subject><dc:subject>eksosomi</dc:subject><dc:subject>mikrovezikli</dc:subject><dc:subject>apoptotična telesca</dc:subject><dc:subject>izolacija</dc:subject><dc:subject>analiza</dc:subject><dc:subject>nevrodegenerativne bolezni</dc:subject><dc:subject>avtoimune bolezni</dc:subject><dc:subject>nalezljive bolezni</dc:subject><dc:subject>rakave bolezni</dc:subject><dc:description>Zunajcelični vezikli so naravni nanodelci, obdani z lipidno ovojnico, ki jih celice sproščajo v medcelični prostor, in igrajo ključno vlogo pri medcelični komunikaciji in odstranjevanju snovi iz celice. Razdeljeni so v tri glavne skupine: eksosome, mikrovezikle in apoptotična telesca, ki se razlikujejo po velikosti, izvoru in biogenezi. Njihova sestava vključuje lipide, beljakovine, RNA in druge bioaktivne molekule. Za izolacijo veziklov se uporabljajo različne tehnike, kot so ultracentrifugiranje, mikrofiltriranje, imunoafinitetna izolacija in mikrofluidne naprave. Pri analizi veziklov uporabljamo fizikalne karakterizacije, določamo njihovo koncentracijo in proteinsko sestavo. Zunajcelični vezikli so obetavni biooznačevalci za številne bolezni, saj je iz njih mogoče pridobiti veliko bioloških informacij na ne-invaziven način, saj se ti nahajajo tudi v telesnih tekočinah, kot so urin, slina in kri. Zaradi svoje stabilnosti in lastnosti, da odražajo stanje izvorne celice, lahko vezikle uporabljamo za zgodnje odkrivanje bolezni, spremljanje napredovanja bolezni ali odziva na zdravljenje. Vendar detekcijo zunajceličnih veziklov še vedno otežuje njihova majhnost. Zato bo treba obstoječe laboratorijske metode prilagoditi, da bodo uporabne za analize majhnih in raznolikih delcev, oziroma razviti nove tehnike. V delu sta predstavljena povezava veziklov z boleznijo in njihov potencial pri nevrodegenerativnih, avtoimunih, nalezljivih in rakavih boleznih.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-01 07:15:43</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>160614</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>