<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=159765"><dc:title>Sodelovanje učitelja za dodatno strokovno pomoč z učitelji in vodstvom</dc:title><dc:creator>Povše,	Anja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jeznik,	Katja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Mažgon,	Jasna	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>timsko sodelovanje</dc:subject><dc:subject>učitelj za dodatno strokovno pomoč</dc:subject><dc:subject>ravnatelj</dc:subject><dc:subject>supervizija</dc:subject><dc:subject>intervizija</dc:subject><dc:description>Rezultati različnih raziskav kažejo, da individualno ali skupinsko poučevanje učencev s posebnimi potrebami v razredu pripomore k njihovi večji socialni vključenosti in učni uspešnosti. Inkluzivno naravnana pedagoška praksa je mogoča ob premišljenem in načrtovanem timskem sodelovanju učitelja za dodatno strokovno pomoč in preostalih učiteljev. V nalogi smo želeli ugotoviti, kakšno je timsko sodelovanje učitelja za dodatno strokovno pomoč in učitelja razredne oziroma predmetne stopnje, ko govorimo o obravnavi in delu z učenci s posebnimi potrebami. Ker takšno delo omogoča in spodbuja ravnatelj šole, smo v raziskavo vključili tudi njih. 
Empirični del naloge smo razdelili na dva dela. V prvem delu smo izvedli anketiranje učiteljev, v drugem delu pa smo intervjuvali tri ravnatelje. Analizirali smo, kako učitelji za dodatno strokovno pomoč sodelujejo pri obravnavi učencev s posebnimi potrebami preko petstopenjskega modela pomoči z učitelji. Način dela se med slovenskimi šolami močno razlikuje, zato nas je zanimalo, ali prevladuje sodelovanje zgolj na ravni integracije ali tudi v luči željene inkluzivne paradigme. Ugotovili smo, da učitelji večinoma medsebojno timsko sodelovanje ocenjujejo kot dobro in se hkrati strinjajo, da takšen način dela pripomore k izboljšanju odnosov med sodelavci ter vpliva na večjo ciljno naravnanost pouka oziroma doseganje zastavljenih ciljev. Podobno menijo tudi ravnatelji. Navajali so različne načine, s katerimi spodbujajo timsko delo: preko obveznih, a hkrati neformalnih mesečnih druženj; s hospitacijami – na isti stopnji poučevanja ter na drugi; preko projektnega dela; z izvajanjem mentorstva. Kljub temu kar tretjina učiteljev meni, da njihov ravnatelj timskega dela ne spodbuja v dovolj veliki meri. 
Učitelji glavno oviro za timsko delo prepoznajo v časovni stiski ter kot izziv pri usklajevanju medsebojnih urnikov. Večjih razlik med učitelji predmetne in razredne stopnje nismo zaznali. V nekoliko večjem deležu učitelji razredne stopnje sodelujejo pri pripravi mnenja za potrebe postopka usmerjanja učenca s posebnimi potrebami ter pri pripravi individualiziranega programa. Ugotovili smo, da kar tretjina učiteljev meni, da poučevanje dveh učiteljev hkrati v razredu ne vpliva na zmanjšanje pogostosti konfliktov med učitelji in učenci. V nalogi obravnavamo procesa supervizije in intervizije, ki spodbujata in omogočata refleksijo pedagoške prakse v okviru timskega sodelovanja. Preverili smo, kako dobro ju učitelji in ravnatelji poznajo ter jih vprašali o njihovih morebitnih izkušnjah v praksi.  Rezultati kažejo, da 70,9 % strokovnih delavcev še ni bilo vključenih v procesa, so pa v odgovorih izrazili željo po vključitvi,medtem ko sta dva izmed ravnateljev dejala, da redno izvajata intervizije za svoj kolektiv, saj zaznavata pozitivne učinke. 
Ugotovitve kažejo, da je za uresničevanje inkluzije nujno skrbno načrtovano, izvedeno ter evalvirano timsko sodelovanje med učiteljem dodatne strokovne pomoči ter preostalimi učitelji. Procese timskega sodelovanja pa mora ustrezno podpreti tudi vodstvo šole.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-07-24 07:45:17</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>159765</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
