<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=159315"><dc:title>Izgorelost pri zdravstvenih delavcih</dc:title><dc:creator>Djinisić,	Mihael	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sotler,	Robert	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kavčič,	Tina	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Thaler,	Darja	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>izgorelost</dc:subject><dc:subject>strategije spoprijemanja</dc:subject><dc:subject>preventivni ukrepi</dc:subject><dc:subject>zdravstvo</dc:subject><dc:description>Uvod: Statistično se delo zdravstvene nege uvršča v sam vrh poklicev, pri katerih se pojavlja sindrom izgorelosti. Zaradi nenehne nujne empatije in komunikacije s pacienti in njihovimi svojci ter ostalih stresorjev, kot so nadure, izmensko delo, delo med prazniki itd., zdravstveni delavci lahko doživljajo nezadovoljstvo in stisko, ki slabšata odnose v osebnem in poklicnem življenju, to pa prinaša posledice tudi na fizičnem zdravju. Namen: Namen diplomskega dela je s pomočjo domače ter tuje literature ozavestiti pojav izgorelosti pri zdravstvenih delavcih ter prepoznati načine za preventivno in kurativno zmanjševanje izgorelosti pri zdravstvenih delavcih. Metode dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela s pregledom tuje in domače literature s ključnimi besedami izgorelost, pogostost, strategije, iz podatkovnih baz PubMed/Medline, do katerih se je dostopalo z oddaljenim dostopom DiKul. Uporabljena literatura je bila omejena od leta 2013 do leta 2023. V analizi je bilo vključenih 22 člankov v slovenskem in angleškem jeziku. V raziskavah so bili vključeni zdravstveni delavci (zaposleni v zdravstveni negi in zdravniki). Rezultati: Ugotavljamo, da število zdravstvenih delavcev s sindromom izgorelosti narašča. Sindrom izgorelosti je prisoten na vseh kontinentih in zdravstvenih organizacijah ter pušča destruktivne posledice na pacientih, zdravstveno organizacijo, ter zaposlenih. Uporaba prijemov za zmanjševanje izgorelosti je nujna, a umestitev ni tako preprosta saj je potrebno sodelovanje med zdravstveno ustanovo in posameznikom. Razprava in zaključek: Pomembno je, da se o sindromu izgorelosti opozori zdravstvene organizacije, ter se poskusi ustaviti nadaljno izgorevanje zdravstvenih delavcev, nujno je tudi opozarjati in zagotoviti dovolj orodij, s katerimi bi se lahko zdravstveni delavci borili porti izgorelosti ter se čutili sposobni spoprijemati s tem sindromom. Vključevanje kliničnih psihologov, terapevtskih teambuildingov, sprememb urnikov in ureditev delovnih mest bi lahko ključno pripomogli v boju proti sindromu izgorelosti.</dc:description><dc:publisher>[M. Djinisić]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-07-06 07:16:05</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>159315</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
