<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=158862"><dc:title>Primerjava učinkov beljenja bukovine z različnimi sredstvi</dc:title><dc:creator>Majnik,	Stanislav	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Petrič,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Pavlič,	Matjaž	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Oven,	Primož	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>beljenje lesa</dc:subject><dc:subject>bukovina</dc:subject><dc:subject>belilo</dc:subject><dc:subject>lužila</dc:subject><dc:description>Les se kot naraven material pojavlja v različnih barvnih odtenkih in z raznimi diskoloracijami, kar mu daje poseben čar. Vendar se v praksi večkrat pojavi potreba po posvetlitvi lesa in barvnem poenotenju. Na bukovem lesu smo preizkusili dvokomponentno belilo na osnovi vodikovega peroksida, lužili za premazovanje in brizganje ter lak, obarvan z lužilom. Z lužilom ter z lakom, obarvanim z lužilom, smo želeli doseči podoben učinek kot s klasičnim peroksidnim belilom. S spektrofotometrom smo izmerili barvne razlike med neobdelanim in beljenim lesom. Z metodo odtrgovanja pečatov pa smo preverili, kako beljenje vpliva na oprijem končnega laka. Dvokomponentno belilo ni dalo pričakovanih rezultatov medtem ko so ostala belilna sredstva les posvetlila na različne načine. Oprijemna trdnost zaključnega laka je bila v vseh primerih zadovoljiva. Sklepna ugotovitev je, da vsak način beljenja da drugačen rezultat, ki je v proizvodnji uporaben za določen namen.</dc:description><dc:publisher>S. Majnik</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2024-06-21 11:47:12</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>158862</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
