​Povezava med navezanostjo v bližnjih odnosih in tveganjem za samomorilno vedenje pri mladostnikih, hospitaliziranih na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišniceLeben Novak, Lara (Avtor) Drobnič Radobuljac, Maja (Mentor) Poštuvan, Vita (Komentor) samomorilno vedenjenavezanostpridobljena zmožnost za samomormladostnikistaršiUvod: Samomor je eden vodilnih vzrokov smrti v obdobju mladostništva. Napovedovanje samomorilnega tveganja pri mladostnikih je zelo zahtevno, saj gre za preplet številnih varovalnih dejavnikov in dejavnikov tveganja, ki zajemajo nevrobiološke, socialne, psihološke in razvojne značilnosti. Mladostniki so zaradi številnih razvojnih sprememb še bolj ranljiva skupina, saj sposobnost reševanja težav pri njih še ni popolnoma razvita. Varna oblika navezanosti je eden izmed temeljnih virov pomoči za mladostnike. Teorija navezanosti zagovarja dejstvo, da je občutek varnosti, ki ga otroci razvijejo v družinskem okolju, osnova za razvoj nadaljnjih interakcij z ljudmi. Otroci tako razvijejo notranje delovne modele sebe in drugih na podlagi zgodnjih interakcij in izkušenj s svojimi starši. Negotova navezanost predstavlja dejavnik tveganja za razvoj duševnih motenj, vključno s samomorilnim vedenjem. Namen, cilji: Namen raziskave je bil natančneje preučiti povezavo med navezanostjo mladostnikov na osebe v vlogi staršev in tveganjem za pojav samomorilnega vedenja z vidika pridobljene zmožnosti za samomor in preveriti napovedno vrednost navezanosti na trajanje hospitalizacije na oddelku pod posebnim nadzorom. Preiskovanci, metoda: V raziskavo so bili vključeni mladostniki, stari med 11 in 18 let, ki so bili zaradi resne samomorilne ogroženosti hospitalizirani na oddelku pod posebnim nadzorom. Izključitveni kriteriji za sodelovanje v raziskavi so bili intelektualna manjzmožnost, vpliv akutnega psihotičnega dogajanja ali prepovedanih psihoaktivnih snovi in zavrnitev sodelovanja v raziskavi. Preiskovanci so odgovarjali na nabor vprašalnikov: ECR-RS, ACSS, PSS, LITE-S. Rezultati: Izogibajoča dimenzija navezanosti na mater (b = 0,23, 95 % CI (0,05, 0,45)), očeta (b = 0,21, 95 % CI (0,05, 0,40)) in na oba starša skupaj (b = 0,32, 95 % CI (0,11, 0,58)) je preko mediatorja PZS povezana s samomorilnim vedenjem. Prav tako je tudi anksiozna dimenzija navezanosti na očeta povezana s samomorilnim vedenjem preko PZS, vendar negativno (b = –0,17, 95 % CI (–0,36, –0,02)). Negotova navezanost na očeta je bila statistično pomembno povezana z mladostnikovim poskusom samomora kadarkoli v življenju (?2(1) = 5,85, p = 0,02). Negotova navezanost na očeta tako napoveduje skoraj 3-krat večje obete za poskus samomora mladostnika v njegovem življenju kot pa negotova navezanost na mater. Navezanost na starše ni napovedni dejavnik trajanja hospitalizacije. Tudi ob uvedbi posameznih spremenljivk kot moderatorjev te povezanosti (osebnostna motnja, depresivna motnja, nasilje v družini, izkušnja zlorabe) napovedna vrednost ni bila statistično pomembna. Na trajanje hospitalizacije vplivajo drugi dejavniki. Razprava: Izogibajoča dimenzija navezanosti je občutljivejši napovedovalec resnejšega samomorilnega vedenja kot anksiozna dimenzija. Posamezniki z različnimi dimenzijami navezanosti se med seboj ločijo po tem, kako doživljajo in vzpostavljajo odnose z drugimi, kako se spopadajo s težavami in regulirajo čustva. Mati in oče nudita svojemu otroku različno obliko čustvene podpore in ga opremita z različnimi strategijami spoprijemanja, kar se lahko odraža tudi v samomorilnem vedenju. Trajanje zdravljenja na intenzivnem psihiatričnem oddelku je odvisno od kombinacije različnih psihosocialnih dejavnikov, ki vplivajo na končni izid zdravljenja.20242024-06-15 07:15:59Doktorsko delo/naloga158531sl