<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=158425"><dc:title>Dnevnik in pismo kot modela slovenske kratke proze med vojnama</dc:title><dc:creator>Kralj,	Lado	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>slovenska književnost</dc:subject><dc:subject>kratka proza</dc:subject><dc:subject>dnevnik</dc:subject><dc:subject>pismo</dc:subject><dc:subject>črtica</dc:subject><dc:subject>dokumentarnost</dc:subject><dc:subject>dokument</dc:subject><dc:subject>biografija</dc:subject><dc:subject>realnost</dc:subject><dc:subject>fikcijskost</dc:subject><dc:subject>literarne študije</dc:subject><dc:description>Članek se ukvarja z doslej manj raziskanim pojavom, da so namreč v času med vojnama slovenski avtorji pogosto pisali črtico tako, da so ji dali obliko fiktivnega dnevnika ali fiktivnega pisma (predvsem Slavko Grum, Ludvik Mrzel, France Bevk, Marija Kmetova, Milena Mohorič itd.). Pravi dnevniki, npr. Strindbergov Inferno ali Tolstojev Iz mojega življenja, so bili zelo priljubljeni in bralci so jih razumeli kot način kar najbolj verodostojnega poročanja, kot primer pravega, neponarejenega življenja. Dnevniške in pisemske črtice so na mnogo manjšem formatu, imenovanem 'list iz dnevnika', skušale zajeti prav to atmosfero avtentičnosti in pri tem pripeljale do paradoksa: s posebnimi literarnimi strategijami so se trudile, da bi bile videti kar najmanj literarne in izmišljene, tj. kar najbolj podobne realnemu dokumentu življenja.</dc:description><dc:date>2006</dc:date><dc:date>2024-06-10 10:31:48</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>158425</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
