Analiza kirurških preoblikovanj skafocefalije s 3D stereofotogrametrijoSpazzapan, Peter (Avtor) Velnar, Tomaž (Mentor) Kraniosinostozaznotrajlobanjski tlak3D stereofotogrametrijaskafocefalijaizolirana sagitalna kraniosinostozačelno izbočenjekranialni indeks.Ozadje: Izolirana sagitalna kraniosinostoza (ISS) je prirojena lobanjska anomalija, ki povzroči značilno skafocefalično deformacije glave. Zaznamujejo jo biparietalna zožitev glave ter čelno in zatilno izbočenje. Zdravljenje je izključno kirurško. Ena izmed najbolj uveljavljenih kirurških tehnik je “H” tehnika po Renieru (RHT), pri kateri se napravijo biparietalne sprostitvene osteotomije. Bolj obsežna kirurška tehnika je preoblikovanje celotnega lobanjskega svoda (PCS), pri katerem aktivno preoblikujemo tudi čelno kost. Ocenjevanje estetskega izhoda po kirurškem zdravljenju ISS je zahtevno, saj temelji na subjektivni oceni preiskovalca ali pa na podlagi kraniometričnih meritev. Te se lahko izvaja s kaliprom, ali na podlagi tridimenzionalnih slik, ki se jih lahko pridobi ali z računalniško tomografijo (CT) ali za drugimi tehnikami, med katerimi ima zagotovo velik pomen 3D stereofotogrametrija. To je hitra, nizkocenovna in natančna tehnika pridobivanja tridimenzionalnih slik brez izpostavljanja otrok ionizirajočemu sevanju in splošni anesteziji. Metodo 3D stereofotogrametrije lahko uporabimo za ocenjevanje predoperativne deformacije glave in za pooperativno sledenje otrok. V naši študiji smo s tehniko 3D stereofotogrametrije primerjali estetski izhod dveh kirurških tehnik, RHT in PCS. Te rezultate smo primerjali tudi s kontrolno skupino normocefalnih otrok. Metode: Raziskava je bila retrospektivna. Meritve smo opravili v dveh skupinah otrok: skupina otrok po RHT in skupina otrok po PCS. Ti dve skupini smo primerjali s tretjo skupino, ki so jo sestavljali normocefalni otroci, brez diagnoze ISS. Vključeni so bili otroci, ki so bili operirani zaradi ISS od aprila 2015 do septembra 2020 in ki so bili pri operaciji stari med tri in dvanajst mesecev. Vsi otroci so imeli 3D stereofotogrametrijo opravljeno med prvim in drugim letom starosti in vsaj tri mesece po posegu. Na 3D slikah smo označili oba tragusa (T), nasion (N), točko med obema tragusoma (M), ravnino med točkami T-N-T (ravnina-0) ter točko na verteksu (V). Ravnino-0 smo paralelno pomaknili navzgor do stičišča z opistokraniumom. V tej ravnini, ki najbolj upošteva deformacijo lobanje oziroma čelno izbočenje, smo izmerili kranialni indeks (KI). Poleg KI smo izmerili tudi sagitalni obseg, koronarni obseg, koronarni-sagitalni indeks (KSI: koronarni obseg/sagitalni obseg), koronarni cirkumferentni indeks (KCI: razdalja T-T/koronarna cirkumferenca) in verteksni višinski indeks (VVI: razdalja T-T/razdalja M-V). Rezultati: V vsako od treh skupin (RHT, TVR, kontrolna skupina) je bilo vključenih 28 otrok. Na vsaki sliki smo opravili šest meritev. Statistična analiza je pokazala statistično značilno razliko med dvema skupinama operiranih otrok za vrednosti KI (p=0,011) in za sagitalni obseg (p=0,008). Obe meritvi sta vrednotili čelno izbočenje. Vrednosti so bile po posegu PCS, pri katerem smo preoblikovali tudi čelno kost, bližje normocefalnim vrednostim v primerjavi s posegom RHT. Neznačilne statistične razlike so bile dokazane za meritve, ki so ocenjevale biparietalno razširitev po obeh posegih, oziroma za KSI (p=0,649), KCI (p=1) in VVI (p=0,087). Vrednosti koronarnega obsega se med skupinami preiskovancev niso statistično značilno razlikovale. Sklepi: Kljub temu, da ostaja v svetu jasno nesoglasje glede idealne kirurške tehnike za zdravljenje ISS, naši rezultati kažejo, da sta KI in sagitalni obseg po operaciji PCS boljša v primerjavi z rezultati po operaciji RHT in bližji vrednostim normocefalnih otrok. Vrednosti indeksov KCI, KSI in VVI se med dvema kirurškima tehnikama niso razlikovale, kar dokazuje, da obe tehniki omogočata učinkovito in enakovredno biparietalno razširitev oziroma ekspanzijo. Ker predstavlja čelno izbočenje pomembno in vidno deformacijo pri otrocih z ISS, je pomembno in smiselno, da se kirurško zdravljenje usmeri tudi v korekcijo te značilne deformacije. V tem smislu predstavlja tehnika PCS nedvomno učinkovito metodo. Večja invazivnost posega PCS v primerjavi s posegom RHT se v naši študiji ni odražala v večjem številu zapletov.20242024-05-17 07:15:06Doktorsko delo/naloga156271sl