Analiza sprememb v številu kopij genov, povezanih s hipogonadotropnim hipogonadizmom, z od ligacije odvisnim hkratnim pomnoževanjem sondZlodej, Špela (Avtor) Trebušak Podkrajšek, Katarina (Mentor) Hovnik, Tinka (Komentor) hipogonadotropni hipogonadizemKallmannov sindromMLPAgen ANOS1nova genetska spremembaHipogonadotropni hipogonadizem je redka, a kljub temu klinično, genetsko in fenotipsko zelo heterogena bolezen. Prirojena oblika nastane zaradi genetskih sprememb v genih, ki kodirajo proteine, odgovorne za nastanek in migracijo nevronov gonadotropin sproščujočega hormona, uravnavanje njegovega izločanja ter delovanje na hipofizo. Pomanjkanje gonadotropin sproščujočega hormona, gonadotropinov (folikel stimulirajočega hormona in luteinizirajočega hormona) ter posledično spolnih hormonov je vzrok za odsotnost pubertete ali njeno zakasnelost in pogosto neplodnost. Klinični znaki obsegajo širok spekter pridruženih simptomov. Obstaja več oblik prirojenega hipogonadotropnega hipogonadizma, ki jih ločujemo glede na prisotnost (normoznični hipogonadotropni hipogonadizem) oz. odsotnost zmožnosti vohanja (Kallmannov sindrom). Za diagnostiko je ključen pogovor s pacientom o njegovih simptomih in družinski zgodovini, temeljit fizični pregled, sledijo še laboratorijske, slikovne ter molekularno-genetske preiskave, ki so ključne za opredelitev genetskega vzroka bolezni. Do danes so bile opisane bolezenske genetske spremembe v več kot 30 genih, ki so povezani z nastankom prirojenega hipogonadotropnega hipogonadizma. Kljub napredku v poznavanju genetskih vzrokov, več kot 50% primerov ostaja brez znanega genetskega vzroka. Namen magistrske naloge je bil v populaciji bolnikov s klinično diagnozo hipogonadotropnega hipogonadizma z od ligacije odvisnim hkratnim pomnoževanjem sond (MLPA) opredeliti vzročne spremembe v genih ANOS1, FGFR1, GNRHR, KISS1R, GNRH1, NELF, PROK2 in PROKR2. Nabor genov je bil določen vnaprej na podlagi komercialno dostopnih kitov proizvajalca MRC Holland. Pacienti so bili predhodno že analizirani z metodami FISH, sekvenciranjem po Sangerju ali naslednje generacije, vendar genetski vzrok bolezni ni bil dokončno opredeljen. V raziskavo je bilo vključenih 36 pacientov, ki so vodeni v ambulanti Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove ter v genetski ambulanti Pediatrične klinike UKC Ljubljana. Z metodo MLPA smo genetsko spremembo potrdili pri enem izmed pacientov, kar je 2,8% raziskovalne skupine in je primerljivo s podatki iz literature. Sprememba, ki smo jo odkrili, je delecija eksonov 4 do 6 gena ANOS1, ki še ni bila opisana v trenutno dostopni literaturi ter javnih bazah, vendar pri preiskovancu potrjuje klinično diagnozo Kallmannovega sindroma. Predhodno pri njem z drugimi metodami nismo dokazali še nobenih genetskih sprememb.20242024-04-06 08:45:03Magistrsko delo/naloga155581sl