Ocena metodologije ustanavljanja širših zavarovanih območij v SlovenijiGrošelj, Alja (Avtor) Anko, Boštjan (Mentor) varstvo naravecelovito varstvo naravezavarovanješirše zavarovano območjenaravni parkipredlagani naravni parkidejavniki uspehačlovekkrajinaprojektno vodenjeparticipacijaSlovenijaNaloga obravnava ustanavljanje širših zavarovanih območij oziroma naravnih parkov v Sloveniji in presoja njegovo uspešnost. Raziskavo ustreznosti teoretičnih izhodišč ter metode ustanavljanja, dveh ključnih dejavnikov uspešnosti, opira zlasti na preverjanje celovitosti naravovarstvenega pristopa ter prisotnosti projektnega delovanja in participacije javnosti. Celovitost pristopa ocenjuje glede na vlogo, priznano temeljnim vsebinam varstva narave: naravnim znamenitostim oziroma naravnim vrednotam, krajini kottemeljni substanci naravnih parkov in biotski raznovrstnosti. Analiza Zakona o ohranjanju narave je pokazala, da je ta zastavljen izrazito ekocentrično in ne obravnava dveh ključnih vlog človeka v povezavi z varstvom narave: človeka kot oblikovalca vrednot, ki določajo kaj in zakaj varujemo in človeka kot sooblikovalca kvalitet prostora, ki ga varujemo. Zakon je izključil vsa merila, ki vsebujejo človekov odnos do narave, vključno z estetskim in doživljajskim, krajino pa obravnava le v povezavi z biotsko raznovrstnostjo. Ob neustrezni zakonodaji naloga odkriva vzroke za neuspešnost pri ustanavljanju naravnih parkov tudi v nekaterih zgodovinskih okoliščinah, poleg tega pa še v odsotnosti koherentne politike, v neustrezni organizacijski strukturi naravovarstvene službe in v odsotnosti izdelane metode, ki bi ob upoštevanju družbene percepcije naravnih parkov ustrezno usmerjala procese njihovega nastajanja in upravljanja. Naloga naposled predlaga model učinkovitejšega ustanavljanja naravnih parkov, ki bi terjal prenovo naravovarstvene zakonodaje, formulacijo ustrezne splošne politike ustanavljanja naravnih parkov in z njo povezano reorganizacijo naravovarstvene službe.[A. Grošelj]20082014-07-11 13:41:23Magistrsko delo15558sl