Učinki sodelovalnega učenja na gibalna in psihosocialna vedenja mladih atletovŽeleznik Mežan, Lea (Avtor) Škof, Branko (Mentor) Cecić Erpič, Saša (Komentor) sodelovalno učenjeatletika otrokskupinska klimamotivacijaatletsko znanjeNamen dvodelne študije je bil primerjati učinke sodelovalnega učenja in direktnega poučevanja na gibalne sposobnosti, atletsko znanje, samopodobo ter motivacijsko in skupinsko klimo mladih atletov (9–11 let). V okviru eksperimenta, v katerega smo vključili trenerje in otroke iz 12-ih slovenskih atletskih klubov, smo pred intervencijo in po njej izvedli meritve, ki so vključevale teste gibalnih sposobnosti, snemanje in ocenjevanje atletskega znanja ter standardizirane psihološke vprašalnike. Rezultate smo podkrepili s kvalitativnimi podatki, ki smo jih pridobili z začetnim in s končnim intervjujem s trenerji, z opazovanjem in refleksijami trenerjev ter otrok. Intervencija je trajala 30 vadbenih enot. Šest naključno izbranih klubov (eksperimentalna skupina) je izvajalo vadbene enote po programu sodelovalnega učenja, medtem ko je ostalih šest skupin (kontrolna skupina) še naprej uporabljalo klasični pristop k poučevanju, ki se na treningih mladih športnikov uporablja najpogosteje. Da bi ugotovili, če se rezultati na posttestu razlikujejo med uporabljenima pedagoškima modeloma, smo uporabili enosmerno analizo kovariance. Dokazali smo, da lahko z vpeljevanjem sodelovalnega učenja v tekmovalni šport otroci izboljšajo nekatera atletska praktična znanja, emocionalno samopodobo, odnose z vrstniki in motivacijsko klimo v večji meri kot pri direktnem poučevanju. S pomočjo kvalitativnih podatkov smo podkrepili kvantitativne rezultate, poleg tega pa smo potrdili, da so otroci pri sodelovalnem učenju pogosteje in ustrezneje uporabljali sodelovalne veščine ter razvili boljši odnos do pedagoškega modela kot kontrolna skupina. Študija ima velik pomen za kineziološko znanost in športno prakso. Poleg tega, da je bil to globalno gledano prvi poskus implementacije sodelovalnega učenja v tekmovalni šport, smo razvili/obogatili še nekatere merske inštrumente, ki so nam omogočili preučevanje zastavljenega problema: inštrumenti za ocenjevanje zvestobe modelu sodelovalnega učenja, za ocenjevanje atletskega praktičnega znanja otrok in za opazovanje vedenja otrok ter trenerjev. Doprinos k znanosti je tudi validacija dveh psiholoških vprašalnikov (Vprašalnik o motivacijski klimi učencev pri športni vzgoji in Moj razred), ki sta zdaj primerna za uporabo v tekmovalnem športu otrok.20242024-03-23 07:15:18Doktorsko delo/naloga155273sl