Kvantitativno določanje kovin v poli(vinilkloridu) z atomsko spektroskopijoTerobšič, Daša (Avtor) Strlič, Matija (Mentor) poli(vinilklorid)kovinemikrovalovni razklopatomska spektroskopijaPoli(vinilklorid) (PVC) je ekonomičen in vsestranski termoplastičen polimer, ki se uporablja v številnih običajnih potrošniških izdelkih. Je tretji najbolj razširjen sintetični plastični polimer na svetu za polietilenom in polipropilenom. Vendar pa PVC sam po sebi ni posebno uporabna snov, kar pomeni, da njegove številne različice potrebujejo različne dodatke, da pridobijo določene lastnosti. Bistveni dodatki za vse PVC materiale so stabilizatorji in maziva, v primeru fleksibilnega PVC-ja pa so vgrajena tudi mehčala. Ti dodatki največkrat temeljijo na različnih kovinskih spojinah, ki pa lahko v prevelikih koncentracijah škodljivo vplivajo na lastnosti materiala, prav tako pa lahko škodujejo okolju. V magistrski raziskavi sem raziskala izvor in pomen kovin v PVC ter ugotavljala, kakšna je njihova vloga pri razgradnji materiala. Prav tako sem raziskala metode za določanje kovin v PVC in jih primerjala. Tekom eksperimentalnega dela sem optimizirala mikrovalovni razklop PVC in naknadno določila kovine v 49 vzorcih s pomočjo ICP-OES. Vzorci so bili v večini PVC mape oz. folije, ki so se razlikovale glede na starost, prosojnost in obarvanost. Pri pregledu rezultatov sem ugotovila, da so se najpogosteje v vzorcih pojavile kovine aluminij, barij, kalij, magnezij, natrij, kositer in cink. Na podlagi določenih masnih deležev kovin sem vsem vzorcem določila tudi stabilizatorje, pri čemer sem opazila, da se najpogosteje pojavljajo stabilizatorji, ki vsebujejo cink. Vzorce sem nato najprej primerjala z rezultati dveh standardov, pri čemer sem ugotovila, da standarda vsebujeta zelo malo kovin. To pomeni, da čist PVC ne vsebuje znatnih vsebnosti kovin in da so v večini kovine materialu dodane tekom industrijskega postopka. Vzorce sem nato primerjala tudi glede na prosojnost oz. obarvanost, glede na starost in glede na prisotne stabilizatorje. Poleg tega sem masne deleže kovin v treh vzorcih igrač primerjala tudi z mejnimi vrednostmi, ki jih določa Direktiva o varnosti igrač. Ugotovila sem, da obarvani vzorci zaradi dodanih polnil vsebujejo več kovin kot prozorni vzorci. Pri primerjavi starejših vzorcev z novejšimi se je izkazalo, da novejši vzorci v večini ne vsebujejo kadmija in svinca, vsebujejo pa kombinacijo barij – cink, kar nakazuje na pogostejšo uporabo barij – cink stabilizatorjev. Pri primerjavi učinkovitosti barij – cink in kositrovih stabilizatorjev so se kot bolj učinkoviti izkazali stabilizatorji barij – cink.20242024-03-01 08:45:01Magistrsko delo/naloga154780sl