<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=154211"><dc:title>Derivati 13α-estrona in tetrahidronaftalen-1-ona kot  inhibitorji AKR1C1–C3 in njihov vpliv na celične linije seroznega karcinoma jajčnikov visoke stopnje malignosti</dc:title><dc:creator>Godec,	Ajda	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sinreih,	Maša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>rak jajčnikov</dc:subject><dc:subject>aldo-keto reduktaze</dc:subject><dc:subject>inhibicija</dc:subject><dc:subject>celična proliferacija</dc:subject><dc:description>Aldo-keto reduktaze tipa 1C (AKR1C) uvrščamo v proteinsko naddružino aldo-keto reduktaz, vključenih v metabolizem steroidnih hormonov, nevrosteroidov in prostaglandinov. Hkrati pa preko različnih mehanizmov sodelujejo pri razvoju kemorezistence, tako da so del razgradne poti kemoterapevtikov ali pa znižujejo obseg celičnega oksidativnega stresa, ki nastane kot posledica njihovega delovanja. Iz tega vidika encimi AKR1C predstavljajo zanimive molekularne tarče pri zdravljenju vrst raka odpornih na kemoterapevtike. V to skupino sodi tudi serozni karcinom jajčnikov visoke stopnje malignosti (HGSC), ki je najpogostejša vrsta raka jajčnikov in vodilni vzrok smrtnosti v skupini ginekoloških rakov. Namen magistrskega dela je bil proučiti potencialno inhibitorno delovanje 11 spojin na encime AKR1C1–C3 in raziskati vpliv izbranih spojin na viabilnost modelnih celičnih linij HGSC ter raziskati morebitne razlike v primerjavi s kontrolno celično linijo epitelija jajčnikov. V raziskavi smo uporabili 5 derivatov tetrahidronaftalen-1-ona (DTP-153, DTP-154,  DTP-155, DTP-158, AD-13) in 6 derivatov 13α-estrona (AD-4, AD-5, DTP-036, DTP-026, DTP-150, DTP-150-KK). Inhibitorni učinek derivatov 13α-estrona in tetrahidronaftalen-1-ona smo preverjali z merjenjem encimske aktivnosti  encimov AKR1C1–C3 v prisotnosti testne spojine pri končni koncentraciji 10 µM ali 100 µM, pri čemer smo spremljali reakcijo oksidacije 1-acenaftola ob sočasni redukciji koencima NAD+. Vpliv inhibitorjev na celično viabilnost smo določili s testom Alamar Blue, pri katerem smo kontrolni celični liniji jajčnikov (HIO-80) in celični liniji HGSC (COV362 in OVSAHO) za 48 ur izpostavili 11 sintetičnim inhibitorjem v različnih koncentracijah (10 µM in 50 µM). Derivati 13α-estrona so delovali kot boljši inhibitorji encimov AKR1C1–C3 kot tetrahidronaftalenski derivati. Pri 100 µM koncentraciji sta dve spojini iz skupine tetrahidronaftalenskih derivatov (DTP-154 in DTP-158) inhibirali encim AKR1C3 za več kot 50 %. Najbolje sta encim AKR1C2 inhibirali spojini DTP-036 in AD-4 z IC$_50$ vrednostmi 3,3 µM in 14,2 µM. Prav tako smo s programom AutoDock Vina umestili modele spojin DTP-036 in AD-4 v aktivno mesto encima AKR1C2. Nižjo eksperimentalno določeno vrednost IC50 za spojino DTP-036 lahko glede na napoved vezave povežemo s prisotnostjo dodatnih hidrofobnih interakcij. Ob dodatku testnih spojin DTP-153, DTP-155, AD-13 in DTP-150 pri koncentraciji 50 µM lahko opazimo statistično pomembno zmanjšanje deleža celične viabilnosti manj invazivne celične linije HGSC OVSAHO. Pri kontrolni celični liniji HIO-80 in celični liniji COV362 ni bilo opaženih statistično pomembnih vplivov na celično viabilnost. Na osnovi rezultatov lahko zaključimo, da smo identificirali dva nova selektivna inhibitorja encima AKR1C2 in štiri spojine, ki statistično pomembno zmanjšajo delež celične viabilnost manj invazivne celične linije HGSC OVSAHO</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-02-01 10:25:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>154211</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
