<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=153036"><dc:title>Poklicne kompetence medicinskih sester v paliativni oskrbi: primerjava med azijskimi in afriškimi državami</dc:title><dc:creator>Ovniček,	Blažka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Thaler,	Darja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Gogova,	Tina	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>paliativa</dc:subject><dc:subject>poklicne kompetence</dc:subject><dc:description>Uvod: Paliativna oskrba je namenjena pacientom, katerih bolezni ni možno ozdraviti, ampak le lajšati njene simptome. Tovrstna oskrba se po svetu razlikuje, kar je vidno predvsem v Aziji in Afriki, od medicinskih sester pa zahteva mnogo več znanja, veščin in tudi trdnosti ter profesionalnosti, s katerimi se v drugih oblikah zdravstvene oskrbe redko srečamo. Velik problem predstavlja nezadostno znanje medicinskih sester predvsem o komunikaciji s pacientom ter o samem pristopu k pacientu.  Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti povzetek literature ter intervencij, ki jih izvajajo medicinske sestre v paliativni oskrbi v azijskih in afriških državah. Metode dela: Opravljena je bila deskriptivna metoda dela. Narejen je bil pregled slovenske in tuje strokovne ter znanstvene literature. Pregledani članki so se osredotočali na paliativno oskrbo v azijskih in afriških državah ter poklicne kompetence medicinskih sester v paliativni oskrbi. Literatura je ustrezala naslednjim kriterijem: viri niso starejši od 10 let, so v slovenskem ali angleškem jeziku in do njih je mogoč prost dostop. Rezultati: Poklicne kompetence v paliativni oskrbi se med državami precej razlikujejo: ponekod zdravila predpisuje zdravnik in aplicira medicinska sestra, drugod predpisuje zdravila medicinska sestra in aplicirajo prostovoljci. V večini primerov so medicinske sestre edini stik z zdravstveno oskrbo, ki jo pacienti dobijo, glede na njihovo oddaljenost od javnozdravstvenih ustanov. Zato imajo manjše hospic enote, da je zagotovitev oskrbe lažja. Posledično je tudi psihofizična obremenitev medicinskih sester večja in povzroča sindrom izgorevanja izvajalcev paliativne oskrbe. Primerjava med bolj razvito in manj razvito celino pokaže, da so si države izbora precej podobne glede pomanjkanja znanja o paliativni oskrbi, uporabi in izobraževanju o poklicnih kompetencah. Razprava in zaključek: Paliativna oskrba je v azijskih in afriških državah precej nerazvita. Medicinske sestre imajo premalo znanja o tovrstni oskrbi, poklicnih kompetencah, ki jih zajema, ter o holističnem pristopu k pacientu, ki je v terminalni fazi življenja in potrebuje psihično podporo. To potrebujejo  njegovi svojci tudi v času žalovanja. Pokazala se je velika potreba po tovrstnem izobraževanju medicinskih sester, ki je sedaj že prisotno v izobraževalnih ustanovah za zdravstveno nego.  Paliativna oskrba kot samostojna oblika zdravstvene oskrbe tako počasi, vendar profesionalno napreduje.</dc:description><dc:publisher>[B. Ovniček]</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-12-15 07:45:47</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>153036</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
