Doktrina četrte instance in nedovoljenost dokazov v presoji Evropskega sodišča za človekove pravicePejić, Ana (Avtor) Gorkič, Primož (Mentor) Evropsko sodišče za človekove pravicenačelo subsidiarnostinačelo efektivnostidoktrina četrte instancelegitimnostpravica do poštenega postopkanedovoljeni dokazi.Magistrsko diplomsko delo obravnava pristop Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) do nedovoljenih (oz. nezakonitih) dokazov. Slednji temelji na spoštovanju načela subsidiarnosti in iz njega izvirajoče doktrine četrte instance, zaradi česar ESČP na načelni ravni zavrača presojo dopustnosti nedovoljenih dokazov. To pomeni, da v primeru zatrjevanja kršitve pravice do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) zaradi uporabe nedovoljenih dokazov, ESČP ne presoja vpliva uporabe slednjih na poštenost postopka, temveč spoštuje odločitve nacionalnih sodišč glede dopustnosti posameznih dokazov in opravi test poštenosti postopka (''overall fairness test''), ki se osredotoča zgolj na kršitve procesnih pravic obdolžencev. V skladu s trenutno prakso ESČP, pravica do poštenega postopka torej ne izključuje uporabe nedovoljenih dokazov. Menim, da je ustaljeni pristop ESČP sporen iz številnih vidikov – spoštovanja načela efektivnosti, načela pravne države, načela pravne varnosti, varstva sodniške integritete, aspekta legitimnosti itd. Namen magistrsko diplomskega dela je tako podrobneje predstaviti trenutno prakso ESČP na tem področju, analizirati probleme, ki jih ta vzbuja, in predstaviti možne alternativne rešitve trenutnemu pristopu.20232023-10-03 09:00:12Magistrsko delo/naloga151286sl