Razlikovanje med testimonialnimi in telesnimi dokazi pri dometu privilegija zoper samoobtožboMekše, Vid (Avtor) Hafner, Miha (Mentor) privilegij zoper samoobtožbopravica do molkadokaztestimonialni dokaztelesni dokazepistemologijakomunikacijapoligrafnevroznanostkazenski postopek.Privilegij zoper samoobtožbo je eno najpomembnejših jamstev kazenskega postopka, ki ga vsebujejo mednarodni pravni akti ter ustave in zakoni mnogih držav. Procesno jamstvo ni neomejeno. Skoraj univerzalno je njegov domet omejen na testimonialne dokaze, telesnih dokazov pa privilegij ne ščiti. V teoriji in sodni praksi se je oblikovalo veliko teorij, ki opredeljujejo merila za razmejitev med enimi in drugimi. Posebno v Združenih državah Amerike teoretični okvir predstavljajo teorije, ki jih je mogoče razvrstiti v dve skupini: komunikacijske teorije in vsebinske teorije. Prve se pri opredelitvi testimonialnega dokaza osredotočajo na akt komunikacije, druge pa na določeno (pridobljeno) vsebino. Koncept privilegija zoper samoobtožbo, ki se je sicer razvil v angloameriških pravnih sistemih, v Evropi razvija predvsem Evropsko sodišče za človekove pravice. Slednje domet opredeljuje zelo podobno kot Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike, čeprav pojmov telesnega in testimonialnega dokaza ne uporablja. Slovenska sodna praksa na tem področju išče svojo pot med pristopi Združenih držav Amerike in Evropskega sodišča za človekove pravice. Pot je treba najti, saj se pojavljajo (upravičeni) pomisleki glede tega, ali je razmejevanje med testimonialnimi in telesnimi dokazi sploh upravičeno in kako nove vrste dokazov, ki se pojavljajo z novimi preiskovalnimi tehnikami, vplivajo na razumevanje dometa privilegija. Delo se ukvarja z vsemi temi dilemami, poskuša pa ponuditi tudi odgovor na vprašanje, kako obravnavane teorije umeščajo izbrane dokaze v dihotomiji testimonialno – telesno.20232023-09-29 09:00:05Magistrsko delo/naloga151100sl