Otroštvo med podcenjevanjem in precenjevanjemHunjet, Hana (Avtor) Krašovec, Primož (Mentor) Mencin, Marjeta (Komentor) otroštvootrokocentričnostnaturalizacija materinstvavzgoja in izobraževanjekritika razvojne psihologijeV magistrskem delu se ukvarjamo z zahodnim, na razsvetljenskih idealih utemeljenim in danes prevladujočim pojmovanjem otroške dobe; ta naj bi imela, glede na mnogotere sociološke analize, v dominantnem diskurzu in hierarhiji vednosti zahodnega imaginarija vse večjo (emocionalno) vrednost, s tem pa naj bi dobila status dobe vseobsegajoče ranljivosti, ki ga je moč zaznati tako v laičnih kot v znanstvenih in strokovnih vokabularjih 20. in 21. stoletja. Uvodoma tako proučimo konstrukcijo otroka kot prvenstveno nedolžnega in ranljivega bitja, kot ga je definiral J.-J. Rousseau (z upoštevanjem, da gre za prelom s tradicijo, ki je otroka pojmovala kot izvorno grešno bitje), in nato kot racionalnega bitja, kot ga je razumel John Locke. Nadalje Rousseaujevo teorijo povežemo z razvojem ideala meščanske družine, ki je nato zapopadel tudi druge družbene razrede; novi ideal je zahteval novo materinstvo, ki naj svojo naravno intuitivnost okrepi s pomočjo znanosti (predvsem medicine), in otroštvo zaprl v za to posebej oblikovane in močno nadzorovane prostore, kot so šola, dom in otroška igrišča. Na koncu prvega dela predstavimo, kakšno vlogo je v utrjevanju sodobne predstave o otroški dobi odigrala razvojna psihologija, ki ostaja dominantna znanost pri postavljanju norm o poteku otrokovega razvoja, zato predpostavke tudi aktualiziramo. V drugem delu pozornost zopet posveti rousseaujevskemu vračanju k naravi, vendar s sodobnejšimi poudarki, ki jih v nadaljevanju povežemo z razvojno psihologijo in konceptom otrokocentričnosti. Analiziramo, kako se vračanje k naravi, razvojna psihologija in otrokocentričnost prepletajo in udejanjajo na konkretnih primerih, in sicer pri sodobnem starševanju, s poudarkom na družinah, ki se odločijo za odlog šolanja ali alternativne oblike šolanja, kot sta šolanje na domu in šolanje v institucijah s posebnimi pedagoškimi načeli. Pokažemo, da so tudi tiste družine, ki poskušajo zamakniti otrokov vstop v sistem ali se temu popolnoma izogniti, že podrejene temu istemu sistemu in odvisne od njega; najbolj se to kaže skozi gojenje visoke mere zaupanja v razvojno psihologijo, kar potrjuje, da zraven družine in šole tudi psihologija deluje kot izjemno učinkovit ideološki aparat države.[H. Hunjet]20232023-09-21 07:46:35Magistrsko delo/naloga150611sl