<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=150343"><dc:title>Biodistribucija plazmida phIL12 po genskem elektroprenosu v kožo pri prašičih</dc:title><dc:creator>Belingar,	Karolina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Accetto,	Tomaž	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Jesenko,	Tanja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>genska terapija</dc:subject><dc:subject>genski elektroprenos</dc:subject><dc:subject>plazmid phIL12</dc:subject><dc:subject>biodistribucija</dc:subject><dc:subject>prašiči</dc:subject><dc:description>Genska terapija, natančneje genski elektroprenos (GET), predstavlja nov nevirusni pristop za bolj lokalizirano dostavo terapevtskih učinkovin v tkiva, s čimer se zmanjša njihova sistemska toksičnost. Plazmid, ki nosi zapis za humani interlevkin-12 (phIL12), je trenutno v klinični študiji faze I pri bolnikih z bazalnoceličnim karcinomom v predelu glave in vratu (Clinicaltrials.gov: NCT05077033). Namen magistrske naloge je bil ovrednotiti biodistribucijo plazmida phIL12 v organih prašiča po genskem elektroprenosu v različnih časovnih točkah (7, 14 in 28 dni), kar smo storili z ugotavljanjem števila kopij plazmida phIL12 s qPCR. Pokazali smo, da je plazmid phIL12 po genskem elektroprenosu prisoten v vseh preučevanih organih/tkivih, z izjemo ne-drenažnih bezgavk Lnn.subiliaci. Zadrževalni čas plazmida v večini organov (jetrih, ledvicah, drenažnih površinskih plečnih bezgavkah Lnn. cervicales superficiales dorsalis, vranici,  jajčniku, očesu in pljučih) je 7 dni. Mednje sodi tudi jajčnik, kar je pri genski terapiji pomembno, saj se vnesen genski material ne sme prenesti na naslednje generacije. V vzorcih srca, možganov, kože na mestu elektroprenosa in kože z oddaljenega mesta pa smo plazmid zaznali tudi v zadnji časovni točki (28 dni). Elektroprenos s ploščatimi elektrodami je privedel do 3-krat večjega števila kopij plazmida pri največji uporabljeni koncentraciji plazmidne DNA (2 mg/mL) po 7 dneh v primerjavi z igelnimi elektrodami, a razlika ni bila statistično značilna (p &gt; 0,05).</dc:description><dc:publisher>[K. Belingar]</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-09-16 07:16:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>150343</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
