Stoiška teorija dejanja in njena latinska ter grška terminologijaŠkraban, Kajetan (Avtor) Senegačnik, Brane (Mentor) stoicizemteorija dejanjarazumgonprisvojitevMagistrsko delo se ukvarja s stoiško teorijo človeškega delovanja v njegovi nenormativni razsežnosti. Čeprav so stoiki kot človekovo razlikovalno lastnost obdržali razum, kar jih druži z njihovimi filozofskimi predhodniki, so kot ključno potezo človekovega delovanja postavili gon (ὁρμή). Prvi gon se pri živalih in otrocih razvije prek mehanizma samoprisvojitve ali samoudomačitve (οἰκείωσις) in jim omogoča spontano vednost o tem, kaj jim koristi in škoduje. Če je gon pri živalih in otrocih racionalno neposredovan, je pri odraslih ljudeh v nujni spregi z razumom. Gon je pri stoikih ključni element vsakega dejanja, pa tudi strasti in emotivnih stanj v splošnem. Vendar obstaja pri odraslih ljudeh med gonom in razumom določena napetost. V magistrskem delu se bomo skušali spraševati o tem, kako se ta napetost kaže na več ravneh: v določitvi človekovega mesta v naravi, v opisu človeškega razumskega delovanja ter pri opredelitvi strasti. V prvem delu magistrske naloge torej skušamo rekonstruirati podobo in razvoj teorije dejanja v grških stoiških virih. V prvem stoletju pred in prvem stoletju po Kr. pa je stoicizem vstopil tudi v Rim in latinsko jezikovno okolje. Stoiško filozofijo sta v to, novo okolje, prenesla predvsem Ciceron in Seneka, vsak s svojim prepoznavnim pristopom in vplivno dediščino. V drugem delu se bomo posvetili predvsem idejnim in jezikovnim transformacijam, ki so jih obravnavani pojmi doživeli v tem obdobju.K. Škraban20232023-09-15 07:48:07Magistrsko delo/naloga150228sl