Znanje alpinistov in planincev o prvi pomoči pri višinski bolezniPrušnik, Neža (Avtor) Slabe, Damjan (Mentor) Dolenc, Eva (Komentor) Hiti, Nina (Recenzent) diplomska delazdravstvena negaakutna višinska bolezenvišinski možganski edemvišinski pljučni edempreprečevanjedejavniki tveganjaUvod: Barometrični tlak se z naraščajočo nadmorsko višino znižuje, zato se zmanjša parcialni tlak kisika, kar predstavlja hipoksični izziv za vsakega posameznika, ki se vzpenja na nadmorsko višino nad 2.500 metrov. Ko hipoksični stres preseže sposobnost aklimatizacije, se lahko pojavi katerakoli izmed oblik višinske bolezni, in sicer: akutna višinska bolezen, višinski možganski edem ali višinski pljučni edem. Namen: Namen diplomskega dela je ugotoviti, kakšno je znanje alpinistov in planincev o višinski bolezni ter prvi pomoči ob njenem pojavu. Cilj je bil ugotovili: (1) ali alpinisti in planinci vedo, kakšen je odziv telesa na višjo nadmorsko višino, (2) ali vedo, kakšna je preventiva oz. preprečevanje višinske bolezni, ter (3) ali vedo, kateri so ukrepi prve pomoči ob pojavu višinske bolezni. Metode dela: Narejen je bil pregled strokovne literature v slovenskem in angleškem jeziku. Literatura za pripravo teoretičnih izhodišč je bila iskana v mednarodnih podatkovnih bazah CINAHL, Sciencedirect in PubMed ter s pomočjo COBBISS-a in Google Učenjaka. V empiričnem delu je bila uporabljena kvantitativno neeksperimentalna metoda dela. Podatki so bili zbrani z aplikacijo za spletno anketiranje 1KA in obdelani z uporabo programa Microsoft Excel Office Home 2019. S pregledom literature in s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika smo pridobili podatke o znanju slovenskih alpinistov in planincev o višinski bolezni ter prvi pomoči ob njenem pojavu. Rezultati: Anketni vprašalnik je izpolnilo 307 oseb. Izmed posameznih oblik višinske bolezni alpinisti in planinci najbolje poznajo akutno višinsko bolezen (77 %). Najpogosteje prepoznani dejavniki tveganja za nastanek višinske bolezni so bili: prehitro vzpenjanje, dehidracija, nekatere kronične bolezni, nizka nadmorska višina, na kateri oseba stalno živi, ter spanje na visoki nadmorski višini. V primeru pojava akutne višinske bolezni bi se anketiranci spustili za 500–1.000 višinskih metrov (85 %), poskrbeli bi za optimalno hidracijo (79 %), dobra polovica (54 %) bi jih uporabila farmakološke ukrepe. Alpinisti in planinci so o uporabi zdravil za preprečevanje in zdravljenje simptom in znakov višinske bolezni slabo ozaveščeni, saj ta zdravila pozna le 17 % anketiranih. Razprava in zaključek: Naše ocenjevanje znanja je pokazalo, da je nujno izobraževanje alpinistov in planincev o višinski bolezni (o preprečevanju, prepoznavi in prvi pomoči), saj lahko le tako preprečimo obolevnost in smrtnost zaradi visoke nadmorske višine.[N. Prušnik]20232023-09-15 07:46:01Diplomsko delo/naloga150204sl