<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=149977"><dc:title>Biorazgradljivi celulozni hidrogeli - materiali prihodnosti</dc:title><dc:creator>Hočevar,	Jan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Cerc Korošec,	Romana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Iskra,	Jernej	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>hidrogeli</dc:subject><dc:subject>delitev hidrogelov</dc:subject><dc:subject>reakcija zamreževanja</dc:subject><dc:subject>naravni hidrogeli</dc:subject><dc:subject>celulozni hidrogeli</dc:subject><dc:description>Hidrogeli spadajo v skupino tridimenzionalnih polimernih materialov, ki lahko absorbirajo in sproščajo velike količine vode na reverzibilen način kot odziv na okoljske dražljaje. Imajo širok potencial uporabe v prehrani, biomaterialih, kmetijstvu itd. Glede na njihov izvor jih delimo na hidrogele narejene iz naravnih polimerov in na hidrogele, pripravljene iz sintetičnih polimerov. Med najpomembnejšimi naravnimi hidrogeli, ki se danes precej pogosto uporabljajo, so hidrogeli na osnovi celuloze, ki jih sintetiziramo bodisi iz čiste celuloze, celuloznih kompozitov oziroma celuloznih hibridnih hidrogelov. Med najpogosteje uporabljenimi derivati celuloze za sintezo takih hidrogelov so karboksimetil celuloza, hidroksietil celuloza ali hidroksipropil celuloza. Po navadi so zamreženi z dikarboksilnimi kislinami (npr. citronsko kislino). Sinteza hidrogelov iz nativne celuloze je veliko bolj zahtevna predvsem zaradi slabe topnosti celuloznih vlaken v običajnih topilih. Večina uporabljenih karboksilnih kislin je biorazgradljiva.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-09-12 14:47:02</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>149977</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
