Spremembe farmakoterapije pri bolnikih s srčnim popuščanjem ob odpustu iz Splošne bolnišnice Murska Sobota v letu 2020Števančec, Jan (Avtor) Kerec Kos, Mojca (Mentor) Lainščak, Mitja (Komentor) srčno popuščanjehospitalizacijafarmakoterapijaodpustno pismohiperkaliemijaSrčno popuščanje je klinični sindrom, ki močno vpliva na kakovost življenja bolnikov in predstavlja veliko ekonomsko breme za zdravstveno blagajno. Za zmanjševanje števila hospitalizacij in smrtnosti bolnikov s srčnim popuščanjem je ključna terapija z zdravili, ki sledi smernicam Evropskega kardiološkega združenja. Namen magistrske naloge je bil preučiti spremembe farmakoterapije pri bolnikih s srčnim popuščanjem, ki so bili leta 2020 hospitalizirani na internem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota. Analizirali smo spremembe farmakoterapije srčnega popuščanja ob odpustu iz bolnišnice. V raziskavo smo vključili 513 bolnikov, ki so bili skupno hospitalizirani 626-krat. Mediana starosti bolnikov je bila 78 let, 55 % jih je bilo moškega spola in mediana sočasnih obolenj je bila 4. Pri 126/626 (20 %) hospitalizacij podatka o iztisnem deležu levega prekata nismo poznali, med bolniki, pri katerih pa je bil ta podatek znan, pa jih je 232/500 (46 %) imelo zmanjšan iztisni delež. Do sprememb farmakoterapije je prišlo pri 450/626 (72 %) hospitalizacij in le 206/450 (46 %) sprememb je bilo razloženih v odpustnem pismu. Najpogosteje se je uvajalo antagoniste adrenergičnih receptorjev beta, ukinjalo pa zaviralce angiotenzin-konvertaze. Deleži bolnikov s predpisanimi antagonisti angiotenzina in inhibitorji neprilizina, zaviralci angiotenzin-konvertaze, antagonisti adrenergičnih receptorjev beta in antagonisti mineralokortikoidnih receptorjev so se ob odpustu povečali, in sicer najbolj pri populaciji bolnikov z zmanjšanim iztisnim deležem. V tej populaciji se je delež bolnikov, ki so imeli predpisano farmakoterapijo skladno s smernicami, povečal z 81/232 (35 %) na 124/232 (53 %) bolnikov. Od teh je tarčni odmerek dosegalo le 32/124 (26 %) bolnikov. Pri 9/12 (75 %) hospitalizacij, pri katerih so bile izmerjene vrednosti kalija med hospitalizacijo povišane nad 5,5 mmol/L, je prišlo do ukinitve antagonistov mineralokortikoidnih receptorjev ali zmanjšanja odmerka pod 50 % tarčnega. Do istih sprememb je prišlo tudi pri 17/28 (61 %) hospitalizacij v primeru zaviralcev angiotenzin-konvertaze. Bolniki, ki niso dosegali vsaj 50 % tarčnega odmerka zaviralcev angiotenzin-konvertaze, so imeli značilno pogosteje vrednosti serumskega kalija večje od 5,5 mmol/L in več sočasnih obolenj, v primeru antagonistov mineralokortikoidnih receptorjev pogosteje oceno glomerulne filtracije manjšo od 30 mL/min/1,73 m2 in v primeru antagonistov adrenergičnih receptorjev beta redkeje sočasno atrijsko fibrilacijo in povišan pulz kot bolniki, ki so dosegali vsaj 50 % tarčnega odmerka.20232023-09-07 07:45:04Magistrsko delo/naloga149359sl