Prikaz samodestruktivnosti in samomora v izbranih delih slovenske pripovedne proze druge polovice 19. stoletjaMele, Zala (Avtor) Bjelčevič, Aleksander (Mentor) slovenska književnostslovenska pripovedna prozainterpretativna metodaanalitična metodaprimerjalna metodaslovenski pisateljikmečko prebivalstvoplemstvoBore mladostDona KlaraBolna ljubezenGospa AmalijaSoror PiaGrajski pisarOčetov grehJurij Kozjakslovenski janičarDeseti bratZorinVita vitae meaesamodestruktivnostsamomor19. stoletjeJosip JurčičJanko KersnikJanez MencingerJosip StritarIvan TavčarAristotelPoetikaSamodestruktivnost in njena skrajna oblika, samomor, sta se kot vidnejši literarni temi v slovenski literaturi začeli uveljavljati predvsem v pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja. Obravnava izbranih enajstih pripovednoproznih del Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Janeza Mencingerja, Josipa Stritarja in Ivana Tavčarja, ki je izvedena s pomočjo interpretativno-analitične in primerjalne metode, se ne osredotoča toliko na same vrste samodestruktivnih ter samomorilnih smrti in eksplicitnosti njihovih prikazov, temveč na samodestruktivne in samomorilne osebe; pri tem nam kaže, da so zgoraj omenjenima smrtma praviloma podvrženi mladi ljudje, tako kmečkega kot plemenitega rodu, ki jih zaznamujeta predvsem svetobolna miselnost in predsmrtna resignacija; prav tako skoraj vse samodestruktivne in samomorilne osebe definira usodna neuresničljiva ljubezen, ki jih skoraj vedno vodi v smrt. Obravnava se posveti tudi doživljanju samodestruktivnega in samomorilnega vedenja s strani literarnih oseb, ki prav tako nastopajo v izbranih enajstih delih, pri čemer ugotavlja veliko zadržanost pri soočanju z dejanskimi posledicami, ki jih prinašajo samodestruktivne in samomorilne smrti. Obravnava se sklene z opredelitvijo tragičnosti literarnih oseb glede na Aristotelovo Poetiko in z ugotovitvijo, da velika večina izbranih samodestruktivnih in samomorilnih oseb ni tragična glede na kriterije grškega filozofa.[Z. Mele]20232023-08-30 07:45:58Diplomsko delo/naloga148709sl