<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=147563"><dc:title>Interakcije mikroplastike z virusi</dc:title><dc:creator>Pleško,	Leja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kalčikova,	Gabriela	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>adsorpcija</dc:subject><dc:subject>mikroplastika</dc:subject><dc:subject>transportni vektor</dc:subject><dc:subject>virusi</dc:subject><dc:description>Mikroplastika (MP) se, zaradi obsežne uporabe plastike in nepravilnega ravnanja z njo, vse pogosteje sprošča v okolje. Ker ima MP nizko gostoto, maso in velikost je zelo mobilna in se z lahkoto prenaša med različnimi ekosistemi. Številne študije navajajo, da se lahko na MP adsorbirajo organska in anorganska onesnaževala ter biološke molekule. Veliko raziskav se je osredotočilo na interakcije MP z mikroorganizmi, kljub temu je trenutno malo znanega o njenih interakcijah z virusi. Zato smo v raziskovalnem delu preučevali interakcije in zmožnost adsorpcije dveh virusov (bakteriofagov), to sta T4 virus brez ovojnice in phi6 virus z membransko ovojnico, na MP. Za študij interakcij smo izbrali dve najpogosteje najdeni MP v okolju – fragmente polietilena (MPPE) in vlakna polietilen tereftalata (MPPET).
Ugotovili smo, da imata na interakcije med MP in virusi znaten vpliv vrsta in struktura MP. Do adsorpcije virusov je prišlo le v primeru MPPE, kjer so prevladovale hidrofobne interakcije, medtem ko interakcij z MPPET zaradi vlaknaste strukture in razlike v hidrofobnosti ni bilo opaziti. Prav tako smo preučili nekatere parametre vpliva strukture in vrste virusa na adsorpcijo. Ta je bila znatno počasnejša pri virusu brez ovojnice v primerjavi z  virusom z membransko ovojnico. Adsorpcija virusa z membransko ovojnico je hitreje dosegla ravnotežno koncentracijo v suspenziji. Po adsorpciji smo ovrednotili tudi infektivnost MP z adsorbiranimi virusi in ugotovili, da je bila zmožnost virusa, da po adsorpciji okuži bakterije opazna samo pri virusu brez ovojnice. Tudi pri testu stabilnosti po adsorpciji, se je virus brez ovojnice izkazal kot bolj stabilen, saj je zaradi njegove strukture bolj robusten in obstojnejši na okoljske dejavnike ter ostane infektiven tudi pri spremenjenih okoljskih pogojih.
Rezultati raziskave kažejo na to, da MP v okolju lahko prevzame vlogo transportnega vektorja za prenos virusov, pri čemer je proces pogojen z vrsto in strukturo MP. Virusi, ki so na splošno bolj odporni na spremembo okoljskih pogojev, bodo tudi po adsorpciji ostali na površini MP stabilni in infektivni ter bodo zmožni okužbe organizmov v popolnoma novem okolju.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-07-07 11:15:00</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>147563</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
