Razvoj in vrednotenje polimernih nano-cepiv za imunsko modulacijo tumorskega mikrookoljaKlemenčič Pocajt, Tjaša (Avtor) Bratkovič, Tomaž (Mentor) Fialho Florindo Roque Ferreira, Helena Isabel (Komentor) duktalni adenokarcinom trebušne slinavkeimunomodulacijapolimerna nanocepivatumorsko mikrookoljeImunski sistem je odgovoren za ohranjanje zdravja, saj omogoča zoperstavljanje patogenom in odkrivanja lastnih spremenjenih celic. Ko se spremenjene celice nekontrolirano delijo in širijo, se lahko razvije rak. Eden najbolj agresivnih rakov je rak trebušne slinavke, najpogostejša oblika pa duktalni adenokarcinom (PDAC), ki v večini nastane zaradi kopičenja mutacij gena KRAS. Nizka imunogenost in odporno tumorsko mikrookolje pripomoreta k slabi prognozi. Nano-cepiva, s katerimi dostavljamo antigene (in adjuvante) v obliki nanodelcev, kažejo obetavne rezultate pri izboljšanju izidov zdravljenja. V magistrski nalogi smo z dvojno emulzijsko metodo formulirali polimerne nanodelce in pri tem uporabili različne polimere – polikaprolakton (PCL), kopolimer polikaprolaktona in polietilen glikola (PCL-PEG) ter polioksazolin (POx). Izdelali smo formulacije brez biološko aktivnih snovi, takšne z antigenskimi peptidi (KRAS G12D MHC I/II) ali s hidroksipropil-β-ciklodekstrinom (HP-β-CD), kot tudi s kombinacijami obeh. V okviru fizikalno-kemijskega vrednotenja smo določili porazdelitev velikosti nanodelcev in zeta potencial. Povprečen premer nanodelcev je bil manj kot 200 nm, polidisperzni indeks nižji od 0,2 in nevtralen zeta potencial. Z indirektno kvantifikacijo peptidov smo ugotovili, da smo dosegli dobro vgrajevanje antigena z 80% učinkovitostjo vgrajevanja in vsebnostjo antigenskih peptidov 40 µg/mg nanodelcev. Želeli smo ugotoviti, ali so pripravljeni nanodelci varni, zato smo izvedli preizkuse živosti celic in vitro s testoma MTT in kompletom Live/Dead. Uporabili smo celični liniji JAWSII (dendritično celično linijo iz mišjega kostnega mozga) in KPC (celična linija mišjega tumorja trebušne slinavke), ki smo ju inkubirali z različnimi nanodelci. Preizkus s kompletom Live/Dead je pokazal visoko stopnjo preživetja celične linije JAWSII, in sicer nad 80% (glede na netretirane kontrolne celice), za vse izdelane formulacije nanodelcev v vseh testiranih časovnih točkah, brez bistvenih razlik, ko je bil dodan HP-β-CD. Test MTT pa je pokazal, da je HP-β-CD izzval proliferacijo celične linije JAWSII, medtem ko smo po tretmaju s »praznimi« nanodelci zaznali najnižjo viabilnost, tudi le 50%. Za razliko pa pri viabilnosti celične linije KPC pri vgrajevanju antigenov ali ciklodekstrina v nanodelce nismo opazili nobenega učinka. Za konec smo izvedli še poskus, v katerem smo ovrednotili internalizacijo nanodelcev različnih formulacij v dendritične celice JAWSII in vitro s pomočjo pretočne citometrije. Ugotovili smo, da prisotnost HP-β-CD ni spodbudila privzema nanodelcev. Na osnovi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da smo uspešno izdelali nanodelce in ovrednotili izbrane fizikalno-kemijske lastnosti. Preizkusi živosti celic in internalizacije so omogočili vpogled v imunomodulatorni potencial nanodelcev, kar lahko prispeva k razumevanju njihove učinkovitosti kot nano-cepiv za zdravljenje PDAC.20232023-07-05 07:45:14Magistrsko delo/naloga147405sl