<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=147202"><dc:title>Vpliv samomora pacienta na zdravstvene delavce</dc:title><dc:creator>Šuštar,	Tjaša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lapanja,	Aljoša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Thaler,	Darja	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>samomor</dc:subject><dc:subject>obravnava</dc:subject><dc:subject>vpliv</dc:subject><dc:subject>postvencija</dc:subject><dc:description>Uvod: Samomor je eden izmed vodilnih vzrokov smrti po vsem svetu. Obravnava oseb s samomorilnim vedenjem strokovnjakom pogosto predstavlja velik izziv in od njih zahteva posebna znanja in spretnosti. Gre za enega najtežjih dogodkov, ki so jim zdravstveni delavci lahko priča tekom svoje poklicne kariere, takšna smrt pacienta pa ima nanje večji vpliv kot smrti drugih vzrokov. Namen: Namen diplomskega dela je predstaviti samomor, njegove posledice pri zdravstvenih delavcih in spoprijemalne strategije ter ugotoviti, ali imajo postvencijsko zaposleni zadostno podporo pri soočanju z njim. Metode dela: Narejen je bil pregled literature, objavljene od leta 2013 dalje. Iskana je bila februarja 2023 v podatkovnih bazah ScienceDirect, CINAHL in Wiley Online Library. V slovenščini in angleščini so bile uporabljene ključne besede: »samomor IN vpliv IN pacient«, »samomor IN vpliv IN zdravstveni delavci«, »suicide AND impact AND patient«, »suicide AND impact AND health professionals«. Prikaz izbora literature je narejen s pomočjo prilagojenega PRIZMA diagrama. Rezultati oz. izsledki pregleda so predstavljeni s pomočjo prilagojene tabele po PICO in interpretirani v razpravi diplomskega dela. Rezultati: V končno analizo je bilo vključenih 18 člankov, ki učijo, da samomor pacienta vpliva na zdravstvene delavce tako na osebni kot na poklicni ravni. Od začetnega šoka, razočaranja, jeze, strahu pred očitki in pravno odgovornostjo, do sprejetja pacientovega dejanja kot del njegove avtonomije ter osebne in poklicne rasti v smislu samozavesti in strokovnosti. Vse to se lahko zgodi le ob zadostni podpori, ki jo zdravstveni delavci prejmejo od najbližjih, sodelavcev in vodstva. Slednje jim mora zagotoviti individualno ali skupinsko psihoterapevtsko obravnavo in empatično skrb v vseh formalnih ali neformalnih postopkih po pacientovi smrti. Skozi pregled literature so številni udeleženci le-to pogrešali. Razprava in zaključek: Samomor pacienta je še vedno pogost travmatičen dogodek. Vplivi na osebno in poklicno prakso so lahko zelo veliki in se med seboj neposredno povezujejo ter dopolnjujejo. Poznamo več različnih strategij za soočanje s samomorom, ni pa niti enega idealnega pristopa, ki bi ustrezal in ugodil potrebam vseh vpletenih.</dc:description><dc:publisher>[T. Šuštar]</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-06-25 07:45:34</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>147202</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
