<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=147031"><dc:title>Sinteza in biološko vrednotenje heterobifunkcionalnih razgrajevalcev proteinov iz družine IAP</dc:title><dc:creator>Renner,	Rok	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sosič,	Izidor	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Bricelj,	Aleša	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Himerni razgrajevalci</dc:subject><dc:subject>tarčna razgradnja proteinov</dc:subject><dc:subject>apoptoza</dc:subject><dc:subject>cereblon</dc:subject><dc:subject>protein IAP.</dc:subject><dc:description>Tradicionalni pristop načrtovanja zdravilnih učinkovin je usmerjen v regulacijo aktivnosti
proteinov z uporabo malih molekul z visoko afiniteto. Uporabnost takšnega pristopa omejuje
potreba po ustreznem vezavnem mestu, ki ga okoli 80 % človeškega proteoma ne izkazuje
in je posledično farmakološko nedostopen za takšne zaviralce. Rešitev lahko predstavlja
nova metodologija tarčne razgradnje proteinov z uporabo heterobifunkcionalnih molekul
(ang. proteolysis targeting chimeras - PROTACs), ki za svoje delovanje uporabljajo telesu
endogeni mehanizem za razgradnjo proteinov. Te himerne spojine so sestavljene iz treh
delov, in sicer iz liganda za ligazo E3, tarčnega proteina ter distančnika, ki ju povezuje.
Njihova učinkovitost leži v mehanizmu in katalitični naravi delovanja, ki jim omogoča, da
pri zelo nizkih koncentracijah s prehodnimi interakcijami s katerimkoli mestom na proteinu
izzovejo njegovo razgradnjo. Zaradi tega so himerni razgrajevalci postali uporabno orodje
pri farmakološki modulaciji proteoma, ki je težko dostopen preko klasičnega načrtovanja
učinkovin. Narava delovanja takšnih razgrajevalcev je pritegnila tudi pozornost onkološkega
zdravljenja, saj molekule PROTAC z razgradnjo proteina lažje zaobidejo določene
mehanizme pridobitve odpornosti, ki predstavlja težavo mnogim zdravilnim učinkovinam
na tem področju. Ena izmed pomembnih tarč v onkologiji so proteini, imenovani zaviralci
apoptoze (IAP), ki so v celicah zadolženi za zaviranje celične smrti. Znanstveniki so odkrili,
da se ti proteini prekomerno izražajo znotraj rakavih tkiv, kar je povezano s progresijo
bolezni, slabo prognozo in nizkim odzivom na zdravljenje. Zaradi teh razlogov so proteini
IAP postali zanimive tarče zdravljenja rakavih obolenj.

V sklopu magistrskega dela smo sintetizirali himerni razgrajevalec, ki je vseboval med seboj
povezana liganda za cereblon in IAP. Končna molekula heteroPROTAC je v testih na rakavi
celični liniji multiplega mieloma MM.1S z metodo prenosa western izkazala
koncentracijsko-odvisno selektivno razgradnjo predstavnika družine IAP, in sicer XIAP. Pri
višjih koncentracijah smo pokazali tako razgradnjo vseh vrednotenih proteinov IAP kot tudi
delno razgradnjo transkripcijskega faktorja IKZF3. Nivo ligaze cereblon je ostal tekom
testiranja nespremenjen, kar priča o dejstvu, da je potekla le enostranska razgradnja
proteinov IAP. Poleg metode western smo razgradnjo dokazali tudi s proteomiko, ki je
pokazala statistično značilno znižanje nivoja proteina XIAP. Sintetizirana molekula
himernega razgrajevalca predstavlja tako uporabno probo za raziskave vpletenosti proteinov
IAP v patogenezo malignih obolenj kot tudi dobro izhodišče za nadaljnji razvoj terapevtikov.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-06-21 08:45:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>147031</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
