<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=146746"><dc:title>Igra in socialno interakcijske spretnosti otrok in mladostnikov s Prader-Willi sindromom</dc:title><dc:creator>Grdadolnik,	Karin	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Šuc,	Lea	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Gričar,	Nevenka	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>delovna terapija</dc:subject><dc:subject>Prader-Willi sindrom</dc:subject><dc:subject>vrste igre</dc:subject><dc:subject>komunikacija</dc:subject><dc:description>Uvod: Sindrom Prader-Willi je kompleksna, zelo redka, sporadična genetska motnja, katere osnovni simptomi so hipotonost, hiperfagija, praskanje kože, rigidnost, anksioznost, obsesivno-kompulzivno vedenje in izraziti primanjkljaji v socialno interakcijskih spretnostih. Otroci in mladostniki s Prader-Willi sindromom se v vsakdanjem življenju srečujejo z mnogo izzivi s področja človekovega delovanja, ki so domena delovnega terapevta. Med drugim tudi na področju igre in socialne udeležbe. Namen: Namen diplomske naloge je predstaviti značilnosti igre otrok s sindromom Prader-Willi, raziskati katere vrste igre so del njihove dnevne rutine in kakšne so njihove socialno interakcijske spretnosti z vidika staršev. Metode dela: V diplomskem delu smo uporabili kvantitativno metodo raziskovanja. Kot merski instrument smo uporabili anketni vprašalnik. V raziskavi je sodelovalo 10 staršev otrok in mladostnikov s Prader-Willi sindromom, starih od 2 do 18 let. Pridobljene podatke smo obdelali in analizirali ter jih prikazali z grafi in v tabelah. Rezultati: Ugotovili smo, da je igra pri 60 % sodelujočih prisotna vsak dan in da se v dnevni rutini otrok pojavijo vse vrste igre. Največ se jih vsak dan igra z vrstniki/prijatelji. Najpogostejša oblika komunikacije med sodelujočimi je govorjenje s posameznimi besedami in počasno govorjenje v stavkih. Tekoče jih govori 30 %. Vsi razen enega otroka razumejo besede in fraze v pogovoru dobesedno. Med pogovorom z njimi poznano osebo se očesnemu stiku izogiba 50 % sodelujočih, ob spoznavanju z novimi ljudmi pa 70 %. Razprava in zaključek: Igra je glavna okupacija otrok in prevladujoč kontekst pridobivanja novega znanja in izkušenj, med drugim tudi s področja socialne interakcije. Otroci s posebnimi potrebami so za take izkušnje večkrat prikrajšani. Med njimi so tudi otroci in mladostniki s Prader-Willi sindromom, saj se tudi oni v družbi težje znajdejo. Delovni terapevti lahko s svojim znanjem med obravnavo otrokom in njihovim družinam pomagajo pri izboljšanju njihovih igralnih vzorcev in socialnih spretnostih, družbenem vključevanju ter družbeni participaciji.</dc:description><dc:publisher>[K. Grdadolnik]</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-06-10 07:46:14</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>146746</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
