Prispevek gastrina in genetske variabilnosti kandidatnih genov celičnega cikla k razvoju raka želodcaPužar Dominkuš, Pia (Avtor) Hudler, Petra (Mentor) rak želodcagastrinpolimorfizem posameznega nukleotida (SNP)eksosomimikrovezikliveliki onkosomizunajcelični vezikliPLK2miR-23b-5pcelični cikelV doktorskem delu smo preučevali molekularne in genetske dejavnike, ki prispevajo k nastanku in napredovanju raka želodca. Mednje uvrščamo hipergastrinemijo, ki dolgoročno spodbuja celično proliferacijo ter zavira apoptozo, zunajcelične vezikle, ki med celicami prenašajo onkogene, ter polimorfizme posameznega nukleotida (SNP-je) v genih celičnega cikla, ki prispevajo k nastanku kromosomske nestabilnosti. Na celični linij raka želodca smo preverili, kako gastrin vpliva na izražanje genov celičnega cikla in izločanje ter funkcijo zunajceličnih veziklov. Na kohortah pacientov z rakom želodca in zdravih posameznikov smo analizirali, kako so SNP-ji v genih celičnega cikla povezani s tveganjem za nastanek in klinično-histopatološkimi značilnostmi raka želodca ter ovrednotili njihove funkcionalne posledice. Celično linijo raka želodca smo izpostavili gastrinu. Izražanje kandidatnih genov celičnega cikla (AURKA, AURKC, ATM, CDC20, BUB1B, PLK1, PLK2, PLK3 in TTK ) smo analizirali z metodo kvantitativne verižne reakcije s polimerazo. Vpliv zunajceličnih veziklov, spodbujenih z gastrinom, na naivne celice raka želodca in normalne epitelijske celice smo analizirali s testom celične proliferacije. V študijo genotipizacije smo vključili 221 pacientov in 321 kontrol. Povezave SNP-jev v kandidatnih genih (ATM, CDC20, PLK2 in PLK3) s tveganjem za nastanek in klinično-histopatološkimi značilnostmi raka želodca smo analizirali z metodo splošnega linearnega modela. Vezavo kandidatne miRNA na polimorfni alel smo potrdili in vitro z luciferaznim testom. Spremenjeno izražanje kandidatne miRNA smo analizirali na naboru prostodostopnih podatkov iz podatkovnih zbirk TCGA in GEO. Gastrin je v primerjavi s kontrolo povišal izražanje gena AURKA za 1,121-krat (Padj = 0,002) in gena PLK1 za 1,065-krat (Padj = 0,019) ter povišal izločanje mikroveziklov za 1,802-krat (P = 0,047). Eksosomi, spodbujeni z gastrinom, so povečali proliferacijo naivnih celic raka želodca za 1,380-krat (Padj = 0,0001). Haplotip PLK2 Crs15009-Crs963615 je bil manj pogost v skupini z rakom želodca v primerjavi s kontrolno skupino (0,337 % proti 0,402 %; Pcorr = 0,050). Na polimorfni alel PLK2-rs15009 (C/G) sta se miR-23a-5p in miR-23b-5p vezali različno, odvisno od prisotnosti alela C oziroma alela G. Relativna luciferazna aktivnost v celicah, ki so izražale PLK2 3' UTR z varianto G, se je zmanjšala za 41 % ob ko-transfekciji z mimikom miR-23b-5p (P = 0,0097). Nizko izražanje miR-23b-5p pa je bilo povezano z daljšim 10-letnim preživetjem pacientov z rakom želodca (HR = 1,52; P = 0,007). Haplotip PLK2-Crs15009-Crs963615 bi lahko služil kot označevalec tveganja za razvoj bolezni, raven izražanja miR-23b-5p pa napovedni označevalec preživetja pacientov z rakom želodca.20232023-05-20 07:15:12Doktorsko delo/naloga146120sl