Primerjava učinkovitosti deksmedetomidina in melatonina za indukcijo spanja pred EEG preiskavo pri otrocihPeganc, Katja (Avtor) Osredkar, Damjan (Mentor) deksmedetomidinmelatoninelektroencefalografija v spanjuotrociindukcija spanjaPri otrocih pogosto ni možno doseči spontanega spanja med elektroencefalografskim - EEG snemanjem, zato si v teh primerih pomagamo z zdravili za indukcijo spanja. Na kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo – KOOMRN - je zadnja leta najpogosteje v uporabi melatonin, apliciran oralno, a vedno ne doseže željenega učinka, sploh pri otrocih s kompleksnimi vedenjskimi težavami (otroci z razvojnim zaostankom, pervazivnimi razvojnimi motnjami ali motnjo v duševnem razvoju). Zato smo se odločili njegovo učinkovitost primerjati z deksmedetomidinom, ki je specifičen agonist receptorjev alfa 2 v možganskem locusu coeruleusu, ki aktivira endogene poti za spanje z zmanjšanjem nevralne noradrenargične aktivnosti. S študijo smo želeli odkriti, kateri od obeh sedativov je primernejši pri otrocih z določenimi diagnozami in starostjo, kateri način aplikacije je za otroke najprijetnejši in najučinkovitejši ter kako vplivata na spanje. V to prospektivno, randomizirano študijo je bilo vključenih 156 otrok, starih od enega do devetnajst let, ki so bili hospitalizirani na KOOMRN in napoteni na EEG v spanju. Z žrebom so bili naključno določeni v skupino: v prvi je bil za indukcijo spanja uporabljen melatonin - M (n = 54; doza: 0,1 mg/kg), v drugi deksmedetomidin sublingvalno - DS (n = 51, doza: 3 mcg/kg) in v tretji deksmedetomidin intranazalno - DN (n = 51, doza: 3 mcg/kg). V kolikor 30 minut po aplikaciji preiskovanec ni dosegel vsaj prve faze spanja, je ponovno potekal žreb za uporabo drugega zdravila, pri čemer je veljalo pravilo: v kolikor je preiskovanec kot prvo zdravilo prejel melatonin, je drugič prejel deksmedetomidin, in obratno. Skupine smo primerjali po več parametrih - glede učinkovitosti in varnosti, težavnosti aplikacije, odklonilnega vedenja in vpliva na spanje. Primerjave so bile narejene tudi glede na starostne skupine in za otroke s kompleksnimi vedenjskimi težavami. V raziskavi je 99,4 % preiskovancev uspešno zaspalo, 93,6 % že po prvi aplikaciji. Deksmedetomidin - D je bil po prvi aplikaciji učinkovitejši od melatonina (p ⡤ 0,001, D učinkovit v 99 %, M pa v 81,8 %). D je bil učinkovitejši v skoraj vseh starostnih skupinah, pri pacientih s kompleksnimi vedenjskimi težavami je bil učinkovit celo v 100 %, M pa le v 73,4 % (p ⡤ 0,001) Povprečno so preiskovanci zaspali po 18,1 minutah (SD 8,661). Najhitreje so zaspali otroci v skupini DN, statistično značilna razlika pa je zaznana le med skupinama DS in DN (p = 0,006; M (M): 16,75, SD (M): 6,758; M (DS): 22,25, SD (DS): 9,123; M (DN): 16,24, SD (DN): 8,437). Najhitreje so zaspali preiskovanci v najmlajši starostni skupini, najpozneje pa v najstarejši. Celoten čas snemanja EEG je spalo 78,2 % vključenih. Preiskovanci v vseh treh skupinah so največ časa med snemanjem preživeli v 2. NREM (angl. non rapid eye movement sleep) fazi spanja, so pa otroci po deksmedetomidinu pogosteje dosegli globlje faze spanja (p < 0,05). Spremljali smo tudi vitalne funkcije in dokazali, da pri nikomer v študiji ni prišlo do respiratorne depresije, bradikardije, desaturacije ali hipotenzije. Pred aplikacijo učinkovine je bilo nemirnih 32,7 % otrok in le 18,6 % po njej. Najtežja je bila intranazalna aplikacija, najlažja pa oralna (p < 0,05). Na podlagi študije lahko zaključimo, da sta tako melatonin kot deksmedetomidin varna za uspavanje otrok pred EEG v spanju. Deksmedetomidin (predvsem apliciran intranazalno) je bolj učinkovit za dosego spanja, še posebej pri otrocih s kompleksnimi vedenjskimi težavami.[K. Peganc]20232023-04-26 08:30:24Magistrsko delo/naloga145616sl