<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=145587"><dc:title>Mehanske lastnosti filmov in nanovlaken iz biokompatibilnih polimernih nanokompozitov z vgrajenimi nanožicami molibdenovega trioksida</dc:title><dc:creator>Federl,	Žiga	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Remškar,	Maja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>polimerni nanokompoziti</dc:subject><dc:subject>molibdenov trioksid</dc:subject><dc:subject>nanožice</dc:subject><dc:subject>elastični modul</dc:subject><dc:subject>ramanska spektroskopija</dc:subject><dc:subject>elektropredenje</dc:subject><dc:subject>nanovlakna</dc:subject><dc:description>Iskanje novih materialov z zanimivimi in uporabnimi lastnostmi je vedno v prid človeštvu. V zadnjih nekaj desetletjih so v središču raziskav tako nanodelci sami kot polimerni nanokompoziti z vgrajenimi nanodelci.

V tem delu sem izdelal in okarakteriziral nanokompozit, sestavljen iz polimerov PVP in PVDF-HFP ter nanožic iz MoO$_3$.

Za izdelavo nanožic MoO3 sem najprej s kemijsko transportno reakcijo sintetiziral nanožice Mo$_6$S$_2$I$_8$, nato pa te oksidiral. Polimera PVDF-HFP in PVP sta bila kupljena. Za izdelavo nanokompozita sem nato polimera PVDF-HFP in PVP posebej raztapljal v DMF-ju, raztopini PVP-ja sem nato dodal še nanožice MoO$_3$, nato pa obe raztopini zmešal skupaj. Iz te raztopine sem nato pripravil tanke filme s pomočjo vlivanja in nanovlakna s pomočjo elektropredenja.

Za karakterizacijo sem uporabil SEM, s katerim sem videl, da nastajajo v filmih in vlaknih skupki, sestavljeni iz MoO$_3$ in PVP, ter da so nanovlakna debela okoli 150 nm, kar pa sem potrdil še z AFM-jem. Z AFM-jem sem opazil še, da so skupki na filmih visoki približno 60 nm. Z ramansko spektroskopijo je bila pri filmih ugotovljena nova vez pri 959 cm$^{-1}$, ki predstavlja novo vez O=Mo=O, ki pa je pri nanovlaknih nisem opazil. Posledica tega je, da MoO$_3$ ni dobro vezan na polimera, kar pa je privedlo do tega, da je bilo elektropredenje tega nanokompozita težavno. Za meritev mehanskih lastnosti sem uporabil DMA, kjer sem opazil, da ima film Youngov modul za red velikosti višji kot vlakna, saj so ta veliko bolj porozna, vendar pa kvantitativno nisem dobil dobrih podatkov, saj je bilo elektropredenje v velikih količinah težavno. Na koncu pa sem z meritvijo pH vrednosti videl, da se nanovlakna raztapljajo približno dvakrat hitreje kot filmi.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-04-23 08:15:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>145587</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
