<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=145383"><dc:title>Stres pri specialnih in rehabilitacijskih pedagogih v času epidemije Covid-19 glede na delovno mesto</dc:title><dc:creator>Jeršin,	Petra	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jerman,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>stres</dc:subject><dc:subject>specialni in rehabilitacijski pedagogi</dc:subject><dc:subject>dodatna strokovna pomoč v vzgojno-izobraževalnem programu s prilagojenim izvajanjem</dc:subject><dc:subject>prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom</dc:subject><dc:subject>covid-19.</dc:subject><dc:description>Dandanes je stres že tako vgraviran v naš vsakdan, da smo nanj in njegove negativne posledice premalo pozorni. Vsakršne spremembe, kakršne so bile potrebne v času epidemije covida-19 (na primer zapiranje šol, poučevanje na daljavo), ki zahtevajo, da se posameznik nanje hitro prilagodi, lahko povzročijo občutja tesnobe, stresa. Menimo, da se je ob implementaciji poučevanja na daljavo zanemaril vidik duševnega zdravja učiteljev, ki je ključni dejavnik za uspešno poučevanje. 
V svoji raziskavi smo se osredotočili na občutje stresa in odkrivanje dejavnikov le-tega pri specialnih in rehabilitacijskih pedagogih v času epidemije covida-19. 
Za interpretacijo raziskovalnih vprašanj smo uporabili deskriptivno in neeksperimentalno metodo ter kvantitativen pristop. V neslučajnostnem vzorcu so bili vključeni specialni in rehabilitacijski pedagogi (N = 71) iz cele Slovenije. Pri analizi podatkov smo nadalje vzorec razdelili na 2 skupini (specialni pedagogi, ki nudijo dodatno strokovno pomoč v vzgojno-izobraževalnem programu s prilagojenim izvajanjem, in specialni pedagogi, ki poučujejo v prilagojenem programu vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom) ter med seboj primerjali njihove odgovore. 
Dobljeni podatki nam povedo, da je kar 77,5 % specialnih in rehabilitacijskih pedagogov v času poučevanja na daljavo občutilo vsaj 1 ali več znakov stresa. Najbolj pogosti simptomi oziroma znaki stresa so bili občutek preobremenjenosti, glavobol in nespečnost. Občutja stresa so bila najvišja pri specialnih pedagogih z delovno dobo od 16 do 25 let ter od 8 do 15 let oziroma pri starostni skupini od 36 do 45 let. V raziskavi nam ni uspelo dokazati povezanosti med občutkom usposobljenosti in doživljanjem stresa. Ne obstajajo statistično pomembne razlike v doživljanju stresa pri specialnih pedagogih, zaposlenih v osnovnih šolah in zaposlenih v prilagojenem programu vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom. Dejavniki, ki so predstavljali največ stresa pri poučevanju na daljavo, so bili nezainteresiran odnos učencev do dela, delovna preobremenjenost in administrativno delo. Pri tem smo ugotovili statistično pomembne razlike glede na delovno mesto. Specialnim pedagogom, ki nudijo dodatno strokovno pomoč, so večji stres predstavljali administrativno delo, nizek status učiteljskega poklica, časovni pritiski in odnosi s starši. Zaposlenim v drugi skupini je največ stresa predstavljalo ocenjevanje znanja in preobsežni razredi.</dc:description><dc:publisher>P. Jeršin</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-04-20 08:30:03</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>145383</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
