<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=145140"><dc:title>Dokončna tromboza žilne opornice pri nezavestnih bolnikih po zastoju srca izven bolnišnice zdravljenih s perkutanim koronarnim posegom in terapevtsko hipotermijo</dc:title><dc:creator>Rauber,	Martin	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Noč,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>z zdravili prevlečena žilna opornica</dc:subject><dc:subject>izvenbolnišnični srčni zastoj</dc:subject><dc:subject>tromboza žilne opornice</dc:subject><dc:description>Izhodišča: Glede na podatke objavljene v retrospektivnih raziskavah pogostnost tromboze žilne opornice (ST), pri nezavestnih bolnikih po zastoju srca izven bolnišnice (OHCA), zdravljenih s perkutanim koronarnim posegom (PCI) in terapevtsko hipotermijo (TH), močno variira, med 2,7% in 31%. 

Namen in hipoteza: Želeli smo prospektivno oceniti pogostnost, časovno pojavnost in napovedne dejavnike za pojav ST ter njen vpliv na prognozo teh bolnikov. Dodatno smo domnevali, da je prava pogostnost dokončne ST večja, kot pogostnost dokončne ST, ki se potrdi le na podlagi kliničnega suma s koronarografijo (CAG) ali kasneje z obdukcijo.

Metode: V prospektivno raziskavo smo vključili zaporedne nezavestne bolnike, med avgustom 2016 in julijem 2021, po primarnem OHCA, ki so bili zdravljeni s takojšnjo PCI in DES ter TH (32-34°C). Pri kliničnem sumu na ST, v odsotnosti tega pa programsko med 8-12 dnem po OHCA, smo opravili ponovno koronarografijo. Pri vseh umrlih smo opravili obdukcijo in histopatološko analizo stentiranih predelov.

Rezultati: Med 362 nezavestnimi bolniki po OHCA je bila takojšnja CAG s PCI opravljena pri 169 bolnikih (47%). Končno število vljučenih bolnikov v analizo ST je bilo 151, saj pri 18 bolnikih spremljanja nismo mogli dokončati. Dokončna ST je bila potrjena pri 29 bolnikih (19.2%; 95% interval zaupanja: 12.9%-25.6%), od tega s CAG pri 18 ali obdukcijo pri 11 bolnikih. Pri 59% bolnikov je do ST prišlo v prvih 3 dneh po OHCA. Pri 79% bolnikov je imela ST vsaj en klinični znak. 17% bolnikov s ST in 60% brez ST je imelo dober nevrološki izzid ob odpustu (p&lt;0.001). Neodvisni napovedni dejavniki za ST so bili: daljši čas oživljanja na terenu, nižji arterijski pH in višje vrednosti kretinina ob sprejemu. Z našim protokolom za sistematično iskanje in ugotavljanje ST smo potrdili signifikantno višje število ST, kot bi jih potrdili le na podlagi kliničnega suma.

Zaključki: Pogostnost dokončne ST pri nezavestnih bolnikih po OHCA zdravljenih s PCI in TH je visoka (19.2%) in po literaturi pomembno višja, kot pri drugih skupinah bolnikov po PCI, kljub uporabi najnovejših DES in uporabi antikoagulantne/antiagregacijske terapije. Pomembno število ST je klinično nemih.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-04-08 07:15:31</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>145140</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
