<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=144896"><dc:title>Novi diagnostični biomarkerji pri anafilaksiji</dc:title><dc:creator>Vantur Setnikar,	Romana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Korošec,	Peter	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Eržen,	Renato	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>anafilaksija</dc:subject><dc:subject>kemokini</dc:subject><dc:subject>CCL2</dc:subject><dc:subject>biomarkerji</dc:subject><dc:subject>triptaza</dc:subject><dc:subject>bazofilci</dc:subject><dc:subject>migracija</dc:subject><dc:subject>kemotaksa</dc:subject><dc:subject>diagnostika</dc:subject><dc:subject>diagnostični testi</dc:subject><dc:description>Anafilaksija je resna, sistemska akutna alergijska reakcija do katere lahko pride zaradi različnih vzrokov in preko različnih mehanizmov. Določanje serumske triptaze je trenutno najpogosteje uporabljen laboratorijski test, ki ima številne pomanjkljivosti in omejitve. Tekom naše študije smo se osredotočili na potencialne nove diagnostične biomarkerje, ki so bolj kot z mastociti povezani z bazofilci. V našo raziskavo smo skupno vključili 204 anafilaktične bolnike, ki so bili na urgentni oddelek Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik, pripeljani v časovnem okviru od januarja 2011 do decembra 2018. Bolnikom smo odvzeli parne vzorce: v akutni fazi ob anafilaksiji in v bazalnem stanju (približno 1 mesec po reakciji). Najpogostejši vzrok anafilaktičnih reakcij je bil pik / strup kožekrilca. Največ bolnikov je utrpelo najhujšo, IV stopnjo reakcije po Muellerju. Za primerjavo smo skupno vključili 203 zdrave kontrole. Rezultati so pokazali, da pri anafilaksiji, med izbranimi 11-imi kemokini, pride do signifikantnega povišanja samo pri kemokinskem ligandu z motivom C-C tipa 2 (CCL2), njegove koncentracije in odstotek spremembe glede na njegovo bazalno vrednost, pa so povezane tudi s stopnjo reakcije. CCL2 korelira s triptazo, povišanje CCL2 pa je bilo zabeleženo tudi pri 30 % tistih bolnikov, pri katerih se triptaza ni povišala. Med anafilaksijo pride do signifikantnega znižanja absolutnega števila bazofilcev v krvi ter posledično tudi do znižane relativne genske ekspresije vseh treh bazofilnih markerjev; ?-podenote visokoafinitetnega IgE receptorja Fc?RI (FCER1A), karboksipeptidaze A3 (CPA3) in L-histidin dekarboksilaze (HDC). Signifikantno znižan je tudi kemokinski receptor z motivom C-C tipa 2 (CCR2) na površini bazofilcev in delež CCR2 pozitivnih celic. Ti rezultati potrjujejo hipotezo o potencialni bazofilni migraciji iz krvi na mesta vnetja med anafilaktično reakcijo. In vitro stimulacija polne krvi je pokazala nižje vrednosti receptorja CCR2 na površini bazofilcev in nespremenjene koncentracije CCL2 v plazmi, kar nakazuje, da aktivirani bazofilci bolnikov s predhodno znanimi akutnimi alergijskimi reakcijami, kemokina CCL2 ne proizvajajo de novo in tudi ne izločajo njegovih povišanih koncentracij kot odgovor na ponovno stimulacijo z istim alergenom. Zaključimo lahko, da bazofilno usmerjeni biomarkerji, poleg mastocitne triptaze, predstavljajo nove potencialne (in dodatne) diagnostične biomarkerje anafilaksije.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-03-22 07:15:11</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>144896</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
