Zadnji človek: od Nietzschejevega nadčloveka do Fukuyamovega nečlovekaKocsondi, Katalin (Avtor) Komel, Mirt (Mentor) zadnji človekNietzscheFrancis Fukuyamakonec zgodovinetranshumanizem.Magistrska naloga temelji na razumevanju zadnjega človeka na podlagi Nietzschejeve filozofije ter konca zgodovine po filozofiji Hegla. Oba koncepta se združujeta v politični razpravi Francisa Fukuyame, ki je razglasil konec zgodovine z nastopom liberalne demokracije leta 1991. Fukuyama svojo teorijo podkuje s transzgodovinskim razumevanjem razvoja demokracije, ki temelji na človeški želji po priznanju ali thymos ter na podlagi razvoja znanosti. Leta 1999 Fukuyama objavi članek Second thoughts, v katerem nakaže, da zgodovine še ni konec. Dvom mu zbudi napredna biotehnologija, ki predstavlja znanstveno smer, ki raziskuje spreminjanje celic živih organizmov. Fukuyama tako nakaže na možnost ponovnega zagona zgodovine. Tako se ob koncu razumevanja zadnjega človeka obračamo na gibanje, ki se zavzema za tehnološko naprednost in biološke izboljšave ljudi, transhumanizem. Ob analizi razumevanja človeka danes in njegove odvisnosti od tehnologije se opiram na Heideggerjevo Vprašanje o tehniki ter delo Hannah Arendt Vita Activa. Vedno večje zanimanje za možnost izboljšave človeškega obstoja nas pripelje do prelomne točke v zgodovini. Ob tem se naloga usmerja v analizo človeka kot biti na tej prelomni točki ob koncu zgodovine.[K. Kocsondi]20222023-02-26 08:30:17Magistrsko delo/naloga144508sl