Historični materiali Rupnikove linijeLegan, Mojca (Avtor) Marinšek, Marjan (Mentor) Rupnikova linijahistorični materialialkalno karbonatna reakcijadedolomitizacijaNamen magistrske naloge je bil raziskati historične materiale Rupnikove linije. Rupnikova linija je bila obrambna linija, ki je na naših tleh potekala med Jugoslavijo in Italijo, zgradili pa so jo pred drugo svetovno vojno. Linija je bila poimenovana po generalu Leonu Rupniku in je vključevala različne vrste obrambnih objektov, kot so betonski bunkerji in utrdbe, ki so jih uporabljali za skladiščenje orožja, zatočišča vojakov in zavetja za topništvo. Objekti so bili zaradi strateških razlogov običajno postavljeni na vrhu vzpetin, nekateri izmed njih pa so se ohranili vse do danes in so del naše kulturne dediščine. Za izvedbo eksperimentalnega dela sem si izbrala štiri različne objekte Rupnikove linije iz vrhov v okolici Žiri, s katerih sem iz konstrukcijskih elementov pridobila vzorce betona. Objekti Rupnikove linije so bili običajno zgrajeni iz dveh plasti betona (zunanja in notranja plast), vzorce pa sem pridobila iz obeh plasti. Z raziskovalnim delom sem ocenila stopnjo propada betona po njegovi 80-letni izpostavljenosti različnim vremenskim vplivom. Čeprav beton velja za trpežen material in je kot tak tudi najpogosteje uporabljen material v gradbenih konstrukcijah, je vseeno nagnjen k nekaterim strukturnim in faznim spremembam, ki lahko sčasoma posalbšajo fizikalne lastnosti betona. Na odvzetih vzorcih smo naredili optično mikroskopijo, elektronsko mikroskopijo in rentgensko praškovno difrakcijo. Iz dobljenih rezultatov sem ugotovila, da so bili betoni, uporabljeni pri gradnji Rupnikove linije, narejeni iz dolomitnega in kalcitnega agregata, ki sta bila pridobljena iz lokalnega okolja. Dolomitni agregat v betonu lahko sčasoma sproži reakcijo dedolomitizacije kot del širšega reakcijskega mehanizma – tako imenovane alkalno-karbonatne reakcije (ACR). Glede na pridobljene rezultate so bili dolomitni in kalcitni agregati betonov, uporabljenih v Rupnikovi liniji, presenetljivo malo prizadeti. Čeprav bi lahko pričakovali opazne strukturne in fazne spremembe v betonih, ki so bili 80 let izpostavljeni različnim vplivom okolja, se je izkazala precej nižja stopnja dedolomitizacije od pričakovane. Hkrati so bile strukturne spremembe, povezane z alkalno-karbonatno reakcijo, veliko bolj očitne v zunanjih betonskih plasteh v primerjavi z notranjimi plastmi.20232023-02-20 13:50:04Magistrsko delo/naloga144405sl