<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=143580"><dc:title>Vključevanje učenca z Downovim sindromom v 6. razred osnovne šole</dc:title><dc:creator>Novak,	Alja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kavkler,	Marija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Downov sindrom</dc:subject><dc:description>Inkluzija je proces, ki otrokom s posebnimi potrebami (OPP) zagotavlja možnost
izobraževanja skupaj z vrstniki. Temelji na vključevanju posameznika tako v šolsko kot
družbeno okolje in poudarja sprejemanje medsebojnih razlik. Inkluzija pa ne zagotavlja le
optimalnega razvoja potencialov nekaterih otrok, ampak stremi h kakovostnejšemu
poučevanju za vse otroke. Večina OPP ima možnost izobraževanja v rednih osnovnih šolah
(OŠ), so pa za to prikrajšani otroci z motnjo v duševnem razvoju (MDR), med katere spadajo
tudi otroci z Downovim sindromom (DS). Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami
(2011) sicer navaja, da imajo otroci z MDR možnost vključevanja v prilagojeni izobraževalni
program, ki se izvaja skupaj z vrstniki v rednih OŠ. Ta omogoča izobraževanje s prilagojenim
predmetnikom in učnim načrtom ter prehajanje med nivoji izobraževanja. To pa se v praksi
žal ne uresničuje. Zato bi bile potrebne celovite sistemske spremembe na področju
izobraževanja in zakonodaje. Uresničevanje inkluzivne prakse pa ni odvisno le od slednjega,
ampak na to vpliva več dejavnikov. Eden od njih je podpora na ravni šole. Vodstvo šole mora
spodbujati inkluzivnost in strokovnim delavcem omogočati profesionalna usposabljanja. Od
učiteljeve pedagoške prakse pa je potem odvisno, v kolikšni meri se inkluzija uresničuje v
praksi. Na uspešno vključevanje vplivajo tudi vrstniki, saj skupaj preživijo velik del dneva.
Pomemben dejavnik je tudi družina, ki mora otroku nuditi podporo v različnih obdobjih
odraščanja. Prav tako je za uspešno inkluzijo nujno, da med strokovnimi delavci ter njimi in
družino poteka dobro medsebojno sodelovanje.
Magistrsko delo temelji na predstavitvi primera dobre prakse. Z dobljenimi rezultati smo
omogočili vpogled v vključevanje učenca z DS v redno OŠ in osvetlili dejavnike, ki vplivajo
na uspešnost inkluzije.
V magistrskem delu nas je zanimalo, kako različni dejavniki vplivajo na implementacijo
inkluzije v prakso, kateri so potrebni pogoji in kakšne so lahko prednosti ter ovire. Želeli smo
raziskati, katere vire pomoči so imeli na voljo starši in strokovni delavci ter koliko podpore so
bili v tem procesu deležni oni in učenec z DS. Prikazati smo želeli, s katerimi izzivi se učitelji
srečujejo pri poučevanju, kakšne so učinkovite prilagoditve učnega okolja in strategije dela,
kako značilnosti in posebne potrebe učenca z DS vplivajo na izobraževalno področje ter
socialno vključenost in kakšna je vloga spremljevalke in družine.
V ta namen smo v vzorec raziskave vključili 7 učiteljev, ki so učenca z DS poučevali,
izvajalko dodatne strokovne pomoči (DSP), njegovo spremljevalko, učenca in njegove starše
ter 22 sošolcev. Z učencem smo opravili polstrukturirani intervju, za ugotavljanje socialnega
položaja učenca z DS v razredu smo naredili sociogram, za ostale sodelujoče pa smo sestavili
vprašalnik z odprtim tipom vprašanj. Analizirali smo tudi dokumente iz učenčeve osebne
mape. Vse zbrane podatke smo kvalitativno obdelali in rezultate podkrepili s teoretičnimi
spoznanji različnih avtorjev.
Na podlagi analize zbranih podatkov smo ugotovili, da je za uspešno vključitev potreben
prispevek prav vseh udeleženih. Od staršev do vodstva šole s strokovnimi delavci,
spremljevalke, vrstnikov in seveda tudi od volje učenca z DS ter njegovih sposobnosti.
Ugotovili smo, da je potrebna podpora na ravni širšega okolja, šole in razreda. Pri tem je
pomembno, da starši in strokovni delavci med seboj sodelujejo. Učenec z DS je z ustreznimi
prilagoditvami ter dobro podporo družine in podporo na ravni šole dosegel izobraževalne
cilje. Z raziskavo smo tudi ugotovili, da ima učenec z DS dobro razvite socialne kompetence,
nima težav z vključevanjem v ožje okolje in je dobro sprejet med vrstniki. Učiteljem največji
izziv pri poučevanju učenca z DS predstavlja načrtovanje dela in prilagajanje vsebin. Hkrati
pa to izpostavljajo kot zelo pomembno, saj so dobro načrtovani individualni cilji
posameznega predmeta ključni za delo. Starši in učitelji so si enotni, da bi bilo za
izobraževanje otrok z DS treba zagotoviti več podpore s strani države.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-12-29 03:55:54</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>143580</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
