Odškodninska odgovornost strokovnjakov nasproti tretjim osebamDular, Drago (Avtor) Možina, Damjan (Mentor) Pogodbenanepogodbenapredpogodbena odškodninska odgovornost strokovnjakov nasproti tretjim osebamKadar strokovnjak posreduje informacijo v izvajanju svojega poklica, se to vrsto odškodninske odgovornosti uvršča v poklicno odgovornost pripadnikov posameznih poklicnih skupin, npr. odvetnikov, arhitektov, revizorjev, davčnih svetovalcev in cenilcev nepremičnin. Za navedene pripadnike je značilno, da nastopajo v svobodnih poklicih, zaradi česar pripravljajo strokovna mnenja za svoje kliente oziroma naročnike na podlagi pogodb. Glede na to ni nobenega dvoma, da je strokovnjak odškodninsko odgovoren svojemu klientu, če izdela pomanjkljivo strokovno mnenje, na podlagi takšne pogodbe. Vprašanje pa je, ali lahko strokovnjaki na podlagi navedenih pogodb odškodninsko odgovarjajo tudi tretjim osebam, ki s strokovnjaki niso v pogodbenih razmerjih, vendar so se na ta mnenja zanesle. V primerjalnem pravu so o tem različne rešitve. Če se je tretja oseba zanesla na strokovno mnenje, ni izključeno, da je z naročnikom tega mnenja v družinskem, sorodstvenem ali delovnopravnem razmerju. V teh primerih razmerja med naročniki in tretjimi osebami temeljijo na interesih, ki so med seboj primerljivi, zaradi česar naročnik strokovnega mnenja nastopa v razmerju do strokovnjaka kot zastopnik tretje osebe in na tej podlagi uveljavlja poleg svojih interesov tudi interese tretje osebe. Pri tem gre za to, da strokovnjak v svojem mnenju upošteva tudi interese tretje osebe. Gre za tristranska razmerja s primerljivimi interesi med naročniki in tretjimi, ki temeljijo na pogodbi o izdelavi strokovnega mnenja. Takšni primeri so pogosti pri pogodbah o davčnem svetovanju. Na podlagi takšne pogodbe naročnik davčnemu svetovalcu naroči, da ob njegovih lastnih davčnih zadevah upošteva v davčni ekspertizi tudi davčne zadeve družinskih članov oziroma družbenikov, ker je treba pravna razmerja med naročnikom in tretjimi osebami oblikovati tako, da bodo davčno čim ugodnejša. Ker davčna struktura v korist ene stranke praviloma nima pomanjkljivosti za drugo stranko, kot je to običajno pri napačni cenitvi predmeta nakupa, npr. stanovanja, stanovanjske hiše ali podjetja, ne služi temu, da bi varovala pred lastnim pogodbenim partnerjem, temveč predvsem pred davčno upravo. Tretja oseba, ki je lahko družinski član, sorodnik naročnika davčne ekspertize, ali njegov družbenik, bo v teh primerih prepustila klientu strokovnega mnenja, da bo pri uveljavljanju povračila škode, upošteval tudi njene interese. Naročnik bo običajno uveljavljal pogodbeno odškodninsko odgovornost strokovnjaka, zaradi kršitve pogodbe o izdelavi davčne ekspertize. Pri tem bo uveljavljal tudi varstvo interesov tretje osebe. Podobna razmerja so podana v oporočnih primerih. Kadar oporočitelj naroči pri odvetniku sestavo oporoke ter mu izroči svoje zapiske o tem, kakšno vsebino naj bi oporoka izražala, ni izključeno, da bo odvetnik po posvetu z oporočiteljem oblikoval tudi svoje zapiske in da bo končna vsebina oporoke odstopala od prave volje oporočitelja. Ni pa tudi izključeno, da bo odvetnik v zamudi s sestavo oporoke in da bo oporočitelj preminil še preden bo oporoka napisana. Pogosto so tudi pripeti, da oporočitelj podpiše oporoko, čeprav njene vsebine ni natančno proučil. Razočarani oporočni dediči, ki ostanejo praznih rok, so v teh primerih izenačeni s tretjimi osebami, glede na to, da z odvetnikom niso vzpostavili pogodbenih razmerij, običajno pa tudi oporočitelja ni več. V vseh teh primerih se je v nemškem pravu izoblikovalo pogodbeno varstvo tretjih oseb na podlagi pogodbe o izdelavi strokovnega mnenja, npr. pogodbe o izdelavi davčne ekspertize, ali odvetniške pogodbe o sestavi oporoke. Varstvo tretjih oseb na podlagi takšnih pogodb se utemeljuje z varstvenim učinkom teh pogodb nasproti tretjim osebam. Varstvo tretjih oseb temelji na spoznanju, da pogodbene obveznosti vsebujejo poleg primarnih obveznosti, ki so usmerjene v izpolnitev pogodbe, tudi skupino pomožnih ali stranskih dolžnosti s funkcijo varstva upnika pogodbe ali tretjih oseb, ki so v določenih razmerjih z upnikom pogodbe. Bolj pogosti so primeri, kadar razmerja med naročniki strokovnih mnenj in tretjimi osebami temeljijo na njihovih nasprotujočih si interesih. Primer cenitev nepremičnin v povezavi z njihovim nakupom je bil že omenjen. Podobni primeri so pri pogodbah o reviziji ali o sestavi ali potrditvi zaključnega računa podjetij. Na strokovna mnenja na podlagi takšnih pogodb se lahko sklicujejo kupci podjetij, posojilodajalci, investitorji in delničarji. Navedene tretje osebe so v teh primerih v razmerjih z nasprotujočimi si interesi z naročniki strokovnih mnenj. Naročniki strokovnih mnenj nimajo posebnega interesa, da bi uveljavljali varstvo interesov tretjih oseb, saj je njihov ključni interes, da nepremičnino ali delnice podjetja, prodajo po čim bolj ugodni ceni. Tudi v teh primerih se je v nemškem, avstrijskem in švicarskem pravu uveljavilo pogodbeno varstvo tretjih oseb, vendar na drugačen način, kot v prej omenjenih primerih, ki temeljijo na primerljivih interesih med klienti strokovnjakov in tretjimi osebami. Kadar so interesi med temi osebami nasprotujoči, se je uveljavilo pravilo, da se lahko tretja oseba sklicuje v dobri veri na korektnost strokovnega mnenja. To pravilo se je uveljavilo tudi zato, ker so v teh primerih tretjim osebam prikrita razmerja med klienti in strokovnjaki. Ni izključeno, da je klient strokovnjaku, npr cenilcu ali arhitektu posredoval napačne podatke in je zato strokovno mnenje napačno. V teh primerih se je uveljavilo pravilo, da so strokovnjaki vedno, kadar razmerja med njihovimi klienti in tretjimi osebami temeljijo na nasprotujočih si interesih, dolžni preverjati pojasnila svojih klientov. Če to opustijo, so odškodninsko odgovorni tretjim osebam za škodo, ki jo utrpijo. V prej naštetih pravnih redih se je tudi za takšne primere uveljavilo pogodbeno varstvo tretjih oseb, čeprav z določeno specifiko. Varstvo tretjih oseb tudi v teh primerih temelji na stranskih dolžnostih varstva, ki se na podlagi osnovne pogodbe o izdelavi strokovnega mnenja razširijo na tretje osebe. Kadar gre za nasprotujoče se interese naročnikov in tretjih oseb, ob sklenitvi pogodbe o izdelavi strokovnega mnenja ni znano, katere tretje osebe se bodo na strokovno mnenje zanesle. To postane znano šele, ko je strokovno mnenje izdelano. To pa vsekakor ni že ob sklenitvi pogodbe. S tem nastanejo številna sporna vprašanja, ki so povezana s pravnim temeljem pogodbe in z interpretacijo pogodbe. Sporna so vprašanja o pravni podlagi pogodbenega varstva tretjih oseb. Nemško, avstrijsko in švicarsko pravo rešuje ta vprašanja na podlagi pravil, ki so se izoblikovala s pogodbo z varstvenim učinkom nasproti tretjim osebam. V angleškem pravu se takšno varstvo ni uveljavilo, ker temeljni instituti pogodbenega prava temu nasprotujejo. Gre za pravili o privity ter o consideration. V angleškem pravu se je uveljavilo nepogodbeno varstvo tretjih oseb na podlagi specialnega razmerja, ki se na nepogodbeni podlagi vzpostavi med strokovnjaki in tretjimi osebami. Pri tem angleška pravna teorija vztrajno zatrjuje, da je specialno razmerje med že navedenima osebama, povsem podobno pogodbenemu in bi bilo takšno razmerje tudi uveljavljeno, če ne bi to preprečevala instituta privity ter consideration. V bivšem jugoslovanskem pravu sodišča niso priznala pogodbene odškodninske odgovornosti nasproti tretjim osebam, ker so izhajala iz stališča, da pogodba ustvarja pravne učinke zgolj med strankama pogodbe. Če je bila tretja oseba z mnenjem strokovnjaka prizadeta, je lahko uveljavljala odškodnino od strokovnjaka zgolj na deliktni podlagi. Takšno mnenje zastopajo slovenska sodišča tudi v sedanjem obdobju. Pri tem se slovenska sodišča sklicujejo na specialno razmerje, ki se vzpostavi med strokovnjakom in tretjo osebo. Očitno v teh primerih razmerja med tretjimi osebami in naročniki strokovnih mnenj, temeljijo na njihovih nasprotujočih si interesih. Ker je to mogoče spoznati na podlagi pogodb o izdelavi strokovnega mnenja, se že navedena specialna razmerja vzpostavijo tudi na podlagi takšne pogodbe. Mogoče je to eden od razlogov, zaradi katerih angleški pravniki poudarjajo, da je konstrukcija specialnega razmerja podobna pogodbenim razmerjem. Omeniti je treba, da so švicarska sodišča uveljavila takšno konstrukcijo samo v predpogodbenih razmerjih, ko se uveljavlja predpogodbeno odgovornost strokovnjakov. V predpogodbenih razmerjih sodelujejo strokovnjaki s svojimi strokovnimi mnenji tako, da se v ta razmerja po pooblastilu naročnikov vključujejo kot pooblaščenci za pogajanja. Gre za pogajanja naročnikov strokovnih mnenj s tretjimi osebami. Tretje osebe lahko v teh primerih uveljavljajo predpogodbeno odgovornost strokovnjakov. Takšno varstvo tretjih oseb se je uveljavilo v nemškem, avstrijskem in švicarskem pravu. V slovenskem pravu bi se lahko uveljavilo pogodbeno varstvo tretjih oseb, glede na to, da struktura pogodbenih obveznosti z delitvijo na primarne in stranske dolžnosti to opravičuje. V bivšem jugoslovanskem pravu se je zelo razvilo učenje o pravni podlagi pogodbe in pravila o tem so sestavni del pogodbenega varstva tretjih oseb. Predpogodbeno odgovornost strokovnjakov nasproti tretjim osebam bi bilo treba v slovenskem pravu šele izoblikovati, vendar so bile določene delne rešitve o tem nakazane že v bivšem jugoslovanskem pravu.20222022-12-03 09:00:02Doktorsko delo/naloga142931sl