<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=142475"><dc:title>Koncept problemskega pristopa in njegova konkretizacija na področju didaktike matematike</dc:title><dc:creator>Hodnik,	Tatjana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>visokošolsko izobraževanje</dc:subject><dc:subject>v študenta osredinjeno poučevanje</dc:subject><dc:subject>problemski pristop</dc:subject><dc:subject>samoregulacijsko učenje</dc:subject><dc:subject>skupinsko delo</dc:subject><dc:description>V visokošolskem prostoru ustvarjamo novo znanje in gradimo nove vizije realnosti. V teh prizadevanjih je nujen tudi dvom ter preizpraševanje uveljavljenih konceptov in resnic. Zagotoviti je treba kakovostno dopolnjevanje raziskovanja in poučevanja, saj kakovostno raziskovanje samo po sebi še ne zagotavlja kakovostnega poučevanja. Zadnje opredelimo kot proces, v katerem sta visokošolski učitelj in študent soodgovorna, pri čemer so odgovornosti obeh povezane z njunima različnima vlogama v tem procesu. V tem skupnem procesu mora učitelj najprej pri študentih vzbuditi dvom o njihovih že sprejetih idejah, kar v osmišljenem procesu poučevanja lahko vodi do novih (spo)znanj. Vloga študenta je pri tem ključna, mora imeti željo, da sprejme izziv dvomiti, na novo spoznati, vedeti. A kako zagotoviti tako sodelovanje učitelj – študent? Različne študije, ki se ukvarjajo s problemom vzpostavitve kakovostnega izobraževanja študentov, zagovarjajo 'v študenta osredinjeno poučevanje' (angl. student-centred learning), ki študenta motivira, ga postavlja v situacije dvoma, spodbuja k iskanju odgovorov in sprejemanju odgovornosti za spremembe. Opisani pristop predpostavlja določene spremembe oz. zahteva razmisleke na več ravneh, ki jih predstavljamo v prispevku. Problemski pristop, ki ga bomo podrobneje predstavili, tako razumemo kot enega izmed pristopov koncepta v študenta osredinjeno poučevanje. Problemski pristop je na idejah konstruktivizma osnovan sodelovalen učni pristop, ki – izhajajoč iz reprezentacij realnih kontekstov – spodbuja in motivira konstruiranje znanja, ki je objektivno in kritično do obstoječih resnic. Ker sodi med novejše učne pristope (čeprav se o njem razpravlja že tri desetletja), mora biti ključni namen njegove uporabe v visokošolskem prostoru, da zagotavlja znanje, ki osmišlja realne kontekste, jih presega in ponujajo alternative. V prispevku natančneje predstavljamo primer problemskega pristopa, pomen delovanja študentov v skupini oz. procesov, ki pomembno določajo uspešnost delovanja skupin in vlogo samoregulacijskega učenja v tem pristopu. Problemski pristop bomo predstavili na primeru, ki je vezan na didaktiko matematike in primeren za študente razrednega pouka, z vidika procesov v problemskem pristopu pa ga je mogoče uporabljati tudi na drugih področjih.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2022-11-11 03:38:27</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>142475</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language><dc:rights>Podatek o licenci CC BY-SA 4.0 je naveden v kolofonu nadrejene monografije, ki je dostopna na zgoraj navedenem izvornem URL-ju. (Datum opombe: 17. 9. 2025)</dc:rights></rdf:Description></rdf:RDF>
