Zanesljivost in veljavnost testa devetih zatičev pri pacientih s cervikobrahialnim sindromomArhar, Silvestra (Avtor) Puh, Urška (Mentor) Vauhnik, Renata (Recenzent) magistrska delafizioterapijacervikobrahialni sindromtest devetih zatičevveljavnostzanesljivostUvod: Cervikobrahialni sindrom je opredeljen kot bolečina ter senzorično motorični primanjkljaj zaradi kompresije vratne živčne korenine. Zaradi simptomov, ki jih imajo pacienti prihaja do težav tudi pri izvajanju dejavnosti vsakodnevnega življenja, del katerih je rokovanje s predmeti in spretnost roke. Najpogosteje uporabljen test za oceno spretnosti je test devetih zatičev, vendar merske lastnosti pri cervikobrahialnem sindromu še niso raziskane. Namen: Namen magistrskega dela je bil preveriti merske lastnosti testa devetih zatičev pri pacientih s cervikobrahialnim sindromom. Ugotavljali smo zanesljivost posameznega preiskovanca, sočasno veljavnost z meritvami mišične jakosti prijema roke in pincetnega prijema in njegovo povezanost z občutkom z regulacijo sile ter intenzivnostjo bolečine. Metode dela: V raziskavi je sodelovalo 35 pacientov s cervikobrahialnim sindromom starih od 25 do 70 let, večinoma ženskega spola (n = 29). Ob prvem ocenjevanju smo izvedli test devetih zatičev, oceno bolečine s številsko lestvico za oceno intenzivnosti bolečine, izmerili jakost prijema roke in pincetnega prijema z dinamometrom Jamar ter občutek za silo pri prijemu roke in pincetnemu prijemu. Drugo ocenjevanje s testom devetih zatičev je bilo opravljeno tri dni po prvem. Izračunali smo intraklasni korelacijski koeficient in Pearsonov ali Spearmanov koeficient korelacije ter parni t-test med udoma. Rezultati: Vsi preiskovanci so imeli simptome cervikobrahialnega sindroma unilateralno. Mišična jakost in občutek za silo okvarjenega zgornjega uda sta bila statistično značilno nižja od vrednosti neokvarjenega zgornjega uda (vsi p<0,05). Ugotovljena je bila odlična (ICC = 0,94) zanesljivost posameznega preiskovalca na neokvarjeni strani in zelo dobra (ICC = 0,89) na okvarjeni strani. Povezanosti testa devetih zatičev z meritvami mišične jakosti in z bolečino v vratu nismo ugotovili. Povezanost testa devetih zatičev z občutkom za silo na okvarjeni stani med pincetnim prijemom je bila nizka (r = 0,37), prav tako z bolečino po okvarjenem zgornjem udu (r = 0,47) (obe p < 0,05). Zaključek: Test devetih zatičev ima dobro do odlično zanesljivost posameznega preiskovalca pri pacientih s cervikobrahialnim sindromom. Statistično značilno povezanost smo ugotovili zgolj za bolečino po okvarjenem zgornjem udu in občutkom za silo med pincetnim prijemom na okvarjeni strani. Na področju veljavnosti testa devetih zatičev so potrebne dodatne raziskave.[S. Arhar]20222022-10-20 07:45:58Magistrsko delo/naloga142096sl