Vpliv dodatka TiO2 na mehanske lastnosti PMMA ter adhezijo bakterije Streptococcus mutansGodina, Ivo (Avtor) Bohinc, Klemen (Mentor) Abram, Anže (Komentor) Rojko, Franc (Komentor) Bohinc, Peter (Recenzent) diplomska delalaboratorijska zobna protetikaPMMATiO2bakterijska adhezijamehanske lastnostiUvod: V primeru popolnoma brezzobe čeljusti je ena izmed najpogostejših zobnih nadomestkov totalna proteza, ki je izdelana iz akrilatne smole ter konfekcijskih zob. Pacientu povrne lep videz, nasmeh ter možnost izvajanja fizioloških funkcij, kot so žvečenje, požiranje ter govor, obenem pa tudi blagodejno vpliva na psihofizično počutje pacienta. Prednost uporabe naprednih materialov za zobne nadomestke se kaže v boljših mehanskih lastnostih, trajnosti, odpornosti proti koroziji in biokompatibilnosti. Številne raziskave so pokazale učinke in napredek z uporabo nanokompozitov, ki so ugodno vpivali na mehanske in fiziološke lastnosti materiala. Namen: Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako se z dodatkom TiO2 nanodelcev k PMMA spremenijo nekatere mehanske lastnosti (mejni kot, zeta potencial, hrapavost, barva) ter adhezija bakterije Streptococcus mutans. Metode dela: Uvodni teoretični del je napisan po literaturnem pregledu predvsem tujih strokovnih člankov iz strokovnih baz, kot so PubMed, GoogleScholar in Web of Science. V praktičnem delu smo izdelali akrilatne ploščice z različnimi vsebnostmi TiO2 nanodelcev (0 %, 1 %, 5 %, 10 %, 20 %), katerim smo izmerili hrapavost na Zdravstveni fakulteti (Univerza v Ljubljani), zeta potencial na Inštitutu Jožef Stefan, mejni kot na Zdravstveni fakulteti (Univerza v Ljubljani), adhezijo bakterij na Inštitutu Jožef Stefan, izbrane mehanske lastnosti materiala na Zavodu za gradbeništvo Slovenije in barvo na Biotehniški fakulteti (Univerza v Ljubljani). Rezultati: Preizkušance smo pripravili v zobnem laboratoriju Franca Rojka. Meritve in preizkuse smo opravili na Zdravstveni fakulteti (Univerza v Ljubljani), Inštitutu Jožef Stefan, Zavodu za Gradbeništvo Slovenije in Biotehniški fakulteti (Univerze v Ljubljani). Največjo hrapavost, zeta potencial in mejni kot smo izmerili na PMMA + 1 % TiO2. Čisti PMMA in PMMA + 1 % TiO2 sta hidrofobna, preizkušanci s 5 %, 10 % in 20 % TiO2 imajo hidrofilno površino. Dodatek TiO2 k PMMA je zmanjšal odstotek pritrjenih bakterij S. mutans na materialu v primerjavi s čistim PMMA. Z večanjem koncentracije TiO2 se je enoosna natezna trdnost zmanjševala. Z dodatkom TiO2 k PMMA je material dobil svetlejšo barvo, manj rdečkastih in modrikastih tonov. Razprava in zaključek: Na podlagi dobljenih podatkov lahko povzamemo, da PMMA modificiran s TiO2 nanodelci ni primeren za izdelavo protetičnih nadomestkov, saj ne izpolnjuje barvnih zahtev. Hrapavost, zeta potencial in hidrofobnost pomembno vplivajo na pritrjevanje bakterij. Glavna klinična pomanjkljivost čistega PMMA je slabo antibakterijsko delovanje. Za dodatek TiO2 v PMMA pri izdelavi protetičnih nadomestkov bi bilo potrebno najti ustrezno rešitev za barvno ustreznost.[I. Godina]20222022-10-06 07:45:34Diplomsko delo/naloga141717sl