Schleglova politična filozofijaArnuš, Manca (Avtor) Moder, Gregor (Mentor) romantikaironijasubjektivitetafragmentarnostzlointersubjektivnostsublimnojezikpostmodernizempoststrukturalizemskupnostPričujoče besedilo se ukvarja s Schleglovo politično filozofijo, izpeljano iz njegove teorije ironije. Ironija je bistveni del romantičnega odnosa do sveta, kot se kaže v t. i. »progresivni poeziji« ter odprtosti in fragmentarnosti romantične biti in jezika. Toda ključen kritik koncepta ironije, Hegel, njeno igro nedokončanosti označi za samovoljnega subjekta oz. za zlo, ki uničuje skupnost, romantike pa razume kot protipol svoje spekulativne filozofije. Po drugi strani pa je Kant, kljub racionalizmu transcendentalnega idealizma, z estetsko sodbo o lepem in sublimnem veliko bližje romantikom, saj je prvo sodbo mogoče razumeti kot podlago intersubjektivnosti, potrebne za igro ironije, drugo pa kot tisto »nikoli spoznavno«, ki to igro sploh omogoča. Tako ironija ne onemogoča nastanka v – najširšem možnem pomenu – politične skupnosti. Taka skupnost vendar temelji na pluralizmu lokalnih narativov in decentraliziranosti, v čemer je treba iskati povezavo s poststrukturalizmom in postmodernizmom. S tem je Heglova kritika ovržena. Še več, daljnosežna povezava med romantiko ter poststrukturalizmom in postmodernizmom kot obzorji ironične skupnosti, kot se bo izkazalo, korenini ravno v njej.20222022-10-01 07:48:28Diplomsko delo/naloga141576sl