<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=141549"><dc:title>Vpliv neokonfucijanstva na vznik japonske nacionalne identitete v obdobju izolacionizma</dc:title><dc:creator>Šokić,	Ivan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Petek,	Nina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Japonski nacionalizem</dc:subject><dc:subject>neokonfucijanstvo</dc:subject><dc:subject>srednje kraljestvo</dc:subject><dc:subject>nacionalna identiteta</dc:subject><dc:subject>izolacionizem</dc:subject><dc:subject>protonacionalizem.</dc:subject><dc:description>V času vladavine Tokugaw so bili neokonfuncijanci cenjeni dvorni svetovalci, to pa je tudi obdobje postopnega vznika japonske nacionalne identitete. Ta identiteta še ni oblikovana, v večji meri niti ni jasno zastavljena, temveč se še razvija. Pomembno vlogo pri tem so odigrali konfucijanski pogled na propad kitajske dinastije Ming leta 1644 ter razni konfucijanski in nekonfucijanski kritiki neokonfucijanstva, ki so se vsak na svoj način vedno bolj skušali vračati k tistemu, kar so sami videli kot edino pravo in avtentično japonsko. Kar se je začelo z enim konfucijancem, ki ga je Tokugawa Ieyasu vzel na svoj dvor in ga oblekel v budističnega meniha, je v stoletju in pol pripeljalo do državnega aparata, ki je vedno bolj cenil meritokracijo in dajal vedno manj poudarka na plemiško poreklo. A skozi čas je bilo očitno, da so vse reforme stremele k temu, da bi se vrnile v neko zlato dobo, ki je nikoli ni zares bilo, temveč so jo zgodovinarji in filozofi umetno ustvarjali skozi čas. Posledično pa se je izkristalizirala tudi ideja o japonski nacionalni identiteti.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-10-01 07:45:52</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>141549</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
