<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=141259"><dc:title>Posmrtno življenje v spominih, od prazgodovine do kibernetskega prostora / Tudi mrtvi se lahko nasmehnejo</dc:title><dc:creator>Sekulić,	Božidar	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Černelč,	Robert	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Grafenauer,	Petja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>video animacija in novi mediji</dc:subject><dc:subject>umetni spomini</dc:subject><dc:subject>posmrtno življenje</dc:subject><dc:subject>postutilitarizem</dc:subject><dc:subject>individualizem</dc:subject><dc:subject>kartezijanski dualizem</dc:subject><dc:subject>entropija</dc:subject><dc:subject>umetnost kot strategija preživetja</dc:subject><dc:subject>minljivost</dc:subject><dc:subject>vrednost</dc:subject><dc:subject>magistrska naloga</dc:subject><dc:description>V teoretičnem delu magistrskega dela se osredotočam na realnost smrti, človekovo edinstveno razumevanje smrti in nezmožnost, da jo sprejme kot konec. Z evolucijskega, psihološkega in filozofskega vidika poskušam pojasniti, zakaj obstajajo umetni neutilitarni predmeti in kako so povezani s človekovo željo po nesmrtnosti. Materialna zapuščina lahko preživi človekovo biološko smrt in tako omogoči posameznikom, da še naprej živijo na kulturni ravni kot materializirani umetni spomini v mislih živih tolmačev. Ljudje doživljamo realnost na dualističen način duha in telesa, kar je verjetno evolucijska prilagoditev. Za razlago uporabljam terminologijo Viléma Flusserja. Človeka razglaša za žival, a tudi za super žival. Žival ohranja kolektivni obstoj s spolnim razmnoževanjem in prenosom genov, medtem ko super žival (posameznik) nadaljuje svoj obstoj na simbolni, narativni ravni.
V svoji analizi umetnih spominov ločim med klasičnimi in elektronskimi memorializacijskimi mediji. Najprej se osredotočam na statične medije, kot so nagrobniki, spomeniki, posmrtne maske, slike in analogne fotografije. Nato se osredotočim na elektronske analogne in digitalne medije, kot so filmski trakovi, kasete, računalniki in internet. Poglavje zaključim s predpostavko, da se v sedanjem digitalnem obdobju naša starodavna materialna kultura preoblikuje v novo kibermaterialno. Potem se osredotočam na entropijo in razpad umetnih spominov, pri čemer ločim med okoljskimi in družbenimi vzroki.
V kasnejših poglavjih raziskujem zgodovino Pulja v času vladavine Avstro-Ogrske in Italije ter opisujem, kako so korenite demografske spremembe po drugi svetovni vojni vplivale na kolektivni spomin in urbano identiteto meščanov. Diplomsko delo zaključujem s predstavitvijo projekta Tudi mrtvi se lahko nasmehnejo.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-09-27 09:00:03</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>141259</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>