<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=140375"><dc:title>Termične spremembe mineralov pri kalcinaciji rdečega blata in vpliv na njegovo reaktivnost</dc:title><dc:creator>Štruc,	Miha	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Dolenec,	Sabina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Dolenec,	Matej	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>rdeče blato</dc:subject><dc:subject>termične spremembe</dc:subject><dc:subject>reaktivnost</dc:subject><dc:subject>velikost delcev</dc:subject><dc:subject>specifična površina</dc:subject><dc:description>Rdeče blato je trden ostanek, ki nastaja med proizvodnjo aluminija iz boksita pri Bayerjevem procesu. Vsako leto na novo proizvedemo 100 milijonov ton rdečega blata. Do danes se ga je na svetu proizvedlo že več kot tri milijarde ton. V večini je sestavljeno iz različnih aluminijevih oksidov in hidroksidov, kot so gibbsit, boehmit in diaspor ter železovih oksidov, kot je hematit, prisotni pa so lahko tudi kalcit, kremen, rutil in ilmenit. V manjših količinah vsebuje tudi elemente kot so vanadij (V), krom (Cr), mangan (Mn), baker (Cu), kadmij (Cd), nikelj (Ni), cink (Zn), svinec (Pb), magnezij (Mg), in kalij (K)  ter elemente redkih zemelj. Njegovo shranjevanje predstavlja velik okoljski problem, zaradi česar se iščejo načini recikliranja in njegove ponovne uporabe. Glavni namen magistrske naloge je bila določitev termičnih sprememb mineralov v rdečem blatu pri različnih temperaturah kalcinacije ter vpliva na njegovo reaktivnost. Vzorce smo kalcinirali pri temperaturah 400, 500, 600, 700, 800, 900 in 1000 °C. Temu so sledile rentgenska praškovna difrakcijska analiza z Rietveldovo metodo, s katero smo določili mineralno sestavo vsakega vzorca, meritve specifične površine s plinsko sorpcijo (BET), meritve velikosti delcev z lasersko granulometrijo ter določanje reaktivnosti z izotermno kalorimetrijo. Ugotovili smo, da  z naraščanjem temperature narajščajo količine perovskita, gehlenita in nefelina. Aluminijevi oksidi kot so gibbsit, boehmit in diaspor razpadejo pri 400 °C, kalcit pa do temperature 800 °C. Goetit z višanjem temperature razpade v hematit in vodo Meritve specifične površine so pokazale, da slednja narašča do temperature kalcinacije 500 °C, potem pa do temperature 1000 °C pada. Velikost delcev se z višanjem temperature veča. Najbolj reaktivni vzorci so vzorci kalcinirani pri temperaturah nad 700 °C. Bistveni parametri, ki vplivajo na reaktivnost vzorcev, so vsebnost amorfne faze, vsebnost kankrinita in velikost delcev.</dc:description><dc:publisher>[M. Štruc]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-09-14 09:00:12</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>140375</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
